V Srbiji, kjer so nekoč delali najboljše filme v nekdanji Jugoslaviji, nedvomno še danes znajo narediti kaj boljšega od tega Malega sveta v režiji Miloša Radovića. To je nekaj tako čudnega, da še to, če bi rekel, da je ta film na neki način svoj lastni napovednik, najbrž ne bi držalo. Ampak vseeno je še najbližji tej opredelitvi, ker nas k njej napotuje že sama vloga otroka, ki od samega začetka filma napoveduje svojo rojstvo. Skratka, prav kakor filmsko pripoved vodi glas nerojenega otroka, ki se v nekem trenutku pojavi tudi v fantomski obliki, tako se sam film kar ne more in more poroditi. Poigrava se s časom in napoveduje umetelno in sofisticirano naracijo, pa je ni mogoče imenovati niti zbirka šal. Če sta se scenarij in režija morda kaj spogledovala s tarantinovskim filmom, potem pač ne moremo kriviti Quentina Tarantina, če je po svetu našel tako slabe imitatorje.