Ta film je nastal iz dvojnih sanj, Dalijevih in mojih: Dali je sanjal o dlani, iz katere lezejo mravlje, jaz pa o oblaku in luni ter prerezanem očesu. Dajva, narediva iz tega film, sva si rekla. Lepo, le da ta Bunuelov opis geneze prvega nadrealističnega filma, Andaluzijskega psa, ni popoln. Od kod pa, denimo, tisti crknjeni osel na postelji v spalnici? To je bila moja ideja, čeprav v špici filma nisem omenjen, vendar Bunuelu tega nisem zameril, prisega španski pisatelj José Luis Barros. Takšne in podobne cvetlice lahko prispevajo k dobremu dokumentarnemu filmu, toda ta, ki sta ga o Luisu Bunuelu (v počastitev njegove stoletnice) naredila José Luis Lopez-Linares in Javier Rioyo, Kar zadeva Bunuela (A proposito de Bunuel, špansko-mehiška koprodukcija, 2000), je povrhu še prav izčrpen in nabit z informacijami, šalami in duhovitostjo. Skoraj vsi, ki v filmu pripovedujejo o španskem cineastu, od igralcev in igralk (Silvia Pinal, Francisco Rabal, Angela Molina, Michel Piccoli) do pisateljev (Carlos Fuentes, José Luis Barross) ter njegovega scenarističnega sodelavca pri francoskih filmih Jeana-Clauda Carriera in režiserja Carlosa Saure, poskušajo povedati kaj duhovitega, kar jim niti ni pretežko, glede na to, da sodelovanje z Bunuelom ni moglo miniti brez dneva smeha oziroma blažje ali hujše oblike humorja. Bunuel je bil nadrealist, še preden se je v Parizu spoznal z nadrealističnim gibanjem, in še dolgo potem, ko je le-to že minilo. Rodil se je v španskem mestecu, kjer je življenje potekalo v ritmu cerkvenih zvonov in procesij, in se potem vse življenje zahvaljeval bogu, da je postal ateist (kar se seveda pozna tudi v njegovih filmih, od Zlate dobe, kjer si je poleg Cerkve privoščil še vse druge družbene institucije, do Rimske ceste, ki je nekakšna zbirka šal o religiji). Sodeloval je z republikanci v španski državljanski vojni, potem je v ZDA tako premontiral film Leni Riefenstahl Zmagoslavje volje, da se je moral odseliti v Mehiko, kjer je naredil nekaj najboljših mehiških filmov, zlasti Pozabljeni in Angel uničenja. Vsaj tako kot film je ljubil tudi martinije in tobak, proti koncu življenja (umrl je leta 1983) pa se je celo zadovoljno hvalil, kako so mu preostale samo te tri ljubezni, potem ko ga je erotika že minila. Seveda ni prenesel niti avtoritete smrti in je sam povedal, kdaj bo umrl. Njegov prijatelj in sodelavec Jean-Claude Carriere je z enim stavkom imenitno zadel njegovo življenjsko in filmsko poetiko: ustvariti nenavadno iz najbolj banalnih stvari.