Samo od sebe se mi zastavlja vprašanje, kako hudo ranjene morajo imeti dušice šele otroci v občinah, kjer svetnikom niti na kraj pameti ne pride, da bi vsaj razpravljali o tem, kdo od otrok se bo lahko poleti namakal v morju, kaj šele, da bi za to odrinili denar, o katerem odločajo. V takšnih občinah je skrb za poletne radosti revnejših otrok prepuščena dobrodelnim organizacijam in posameznikom, ki še niso zakrknili do te mere, da bi videli zgolj sebe. S človekoljubnimi prireditvami in s prošnjami za pokroviteljstva zbirajo denar. Pri tem delu gredo komu morda tudi na živce in nekateri se jih rešijo z vljudnostnim pismom, da so denar v te namene že razdelili in da ne morejo nakazati niti tolarja, ali pa prispevajo znesek, ki ne more biti niti v časti niti v ponos pošiljatelju. V nekaterih podjetjih se obnašajo, kot da ne bi šlo za pomoč tudi otrokom njihovih delavcev, ki so odvisni od dobre volje odločujočih zato, ker imajo mizerno nizke plače. Sicer pa je že od nekdaj tako, da sita vrana ne verjame lačni.