Američani,« je frizer skozi okno zabodel pogled v gručo turistov. »Kako pa veste, da so Američani?« je zanimalo gospo z barvo v laseh. »Samo poglejte jih – glasni in zavaljeni! Če ne drugega, jih izdajajo bejzbolske kape, plastični lončki s kavo in majice z napisom I Love New York...Meni se zdi, da bi lahko bili tudi Rusi. Ali Avstralci. Morda Angleži...Kje pa! Američan so, vam pravim...Vam parajo živce, kaj...Ja komu pa ne? Delajo se, kot da je ves svet njihov, pa še lastne kulture nimajo!« »Da ne?« se je vmešala mokrolasa gospa. »Katero glasbo pa vi najraje poslušate?« »Dobri stari rokenrol!« je ponosno odvrnil. In zamolčal najljubše filme, televizijske nadaljevanke, romane, kavbojke, rejbanke, najkice... In vse tisto, zaradi česar je ameriška kultura tudi naša.Prisilni jopič etnične homogenosti»Romantična zveza med Američani in Evropejci traja že stoletja,« pravi dr. Aleš Debeljak, sociolog kulture, poet, esejist in prevajalec, ki je Ameriko najprej spoznaval prek filmov, glasbe in literature v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kasneje pa kot doktorski študent sirakuške univerze, Fullbrightov predavatelj in mož Američanke Erice. »Že med obema vojnama so ameriški pisatelji, umetniki in bohemi hodili v ‘mesto luči’, da bi Pariz postal neodtujljivo prizorišče za vzpon ‘izgubljene generacije’, ki je svoje ime dobila prav tam, na ulici rož, kjer je Gertrude Stein s svojo ljubico Alice B. Toklas vodila enega najbolj zanimivih modernih salonov,« je jel razlagati o Dos Passosu, Fitzgeraldu in Hemingwayu, ki se je kaki dve leti mudil na soški fronti in bojda bival v nekem kobariškem hotelu. Da je v njegovem znamenitem romanu Zbogom, orožje tudi nekaj domačega? Prelepo!»Po drugi svetovni vojni, iz katere Amerika pride kot vojaška zmagovalka, hkrati pa tudi kot zmagovalka na simbolnem področju, pa se center svetovne umetnosti preseli iz Pariza v New York,« je Aleš nadaljeval razlago. »Tako se Američani znebijo občutka manjvrednosti – kompleksa, za katerim so bolehali vse do konca druge svetovne vojne.« A da bi v dobi, ko njihovo domačo kulturno krajino preveva duh puritanstva, »vsaj za določeno obdobje uživali v prednostih svobodnejšega evropskega življenja«, začnejo v velikem številu zahajati v Evropo. Spodbudo jim nudita dva uradna zakona, GI Bill of Rights in Fullbrightove štipendije, ki (predvsem vojnim veteranom) omogočata finančno podporo. »V 50. letih, ko Amerika še vedno živi življenje viktorijanske morale, si je cela vrsta črnskih, gejevskih in drugih manjšinskih pisateljev izbrala prav levi breg Sene za svoje začasno domovanje,« je dodal profesor in predstojnik Centra za proučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede. »Podoben fenomen evropske privlačnosti za mlade Američane pa opazimo tudi kasneje, po padcu berlinskega zidu leta 1989, ko vzhodna Evropa, do nedavnega bela lisa na zemljevidu kolektivnega zahodnega duha, postane zanimiv in mikaven prostor. Fenomen ‘ekspatriatov’ se pokaže na primer v Budimpešti, še posebej slikovito pa v Pragi, ki ni samo mesto tisočerih zvonikov, ampak je tudi mesto kubizma, mesto Jaroslava Haška, mesto Franza Kafke, mesto Václava Havla, zato ni nič čudnega, da je ameriška skupnost ‘ekspatriatov’ narasla do petdeset tisoč članov s paralelno kulturo, s svojimi časopisi, gostilnami, radijskimi postajami in nekaj založbami.« V Podalpju so jih našteli bistveno manj. Po podatkih konzularnega oddelka ameriške ambasade je trenutno v Sloveniji registriranih 590 državljanov ZDA. V zadnjih letih je številka nekoliko narasla, vendar se zgodovinsko ni bistveno spreminjala. »V Sloveniji bi bilo podoben fenomen nemogoče pričakovati,« meni dr. Debeljak, »na načelni ravni pa je vendar mogoče trditi, da je simbolični prepih, ki ga prinašajo tujci, ki si Ljubljano omislijo za svoj dom in za svoje stalno oziroma začasno bivališče, še kako dobrodošel. Zlasti v slovenski kolektivni imaginaciji, v kateri se je zgodovinsko ugnezdil strah pred drugim, strah pred drugačnim, odpor do tujcev, kar ni nič nenavadnega, četudi je težko sprejemljivo.« Prepričan je, da so prav mnogotere identitete – identitete z vezajem – tiste, ki širijo prostor razumevanja in omogočajo (ali vsaj ponujajo možnost), da pogledamo onstran lastnih plotov. »Na ta način pa začnemo tudi bolj kritično in bolj natančno, če že ne bolj pretanjeno, opazovati svojo človeško in kolektivno kondicijo. Z drugimi besedami: navzočnost tujcev, tujerodnih slovenskih državljanov oziroma prebivalcev Slovenije, je po mojem pristranskem mnenju sila dobrodošla. To pa zato, ker postavlja pod vprašaj tiste samoumevnosti, ki nas pravzaprav vežejo, kot prisilni jopič, za katerega zaradi dolgega nošenja sploh ne vemo več, da obstaja.«ČefurkaTudi njegova soproga Erica Johnson Debeljak je tujerodna državljanka. Doma je iz San Francisca, leta 1980 je postala Newyorčanka, v začetku 90. letih prejšnjega stoletja pa Ljubljančanka. Študirala je francosko literaturo, pridobila MBA naziv in delala kot bančnica, njena primožena domovina pa jo pozna predvsem kot odlično prevajalko, kritično kolumnistko in samosvojo pisateljico. Med drugim je o osvajanju podalpske duše napisala knjigo spominov Forbidden Bread, pa biografijo Srečka Kosovela Pesnik in jaz ter zbirko kratkih zgodb Tako si moj. Prenekateri ji radi prilepijo oznako zlovoljne kritičarke, predvsem zaradi njenih esejev in časopisnih zapisov, ki jih prispeva za Večer, Primorske novice ali denimo Mladino. »Slovenija je postala moja glavna tema,« začne praviti v smehu. »Res je, da sem se znašla v vlogi kritičarke, a vseeno skušam biti konstruktivna. Kljub temu včasih rečem kaj, kar ljudje nočejo slišati.« Na primer? »Recimo, ni mi všeč, kako se uporablja beseda čefur in da jo uporabljajo celo nekateri učitelji. Priznam, tudi sama jo kdaj pa kdaj uporabim, preprosto zato, ker označuje specifično socialno kategorijo, za katero nimamo prave besede.« O tem je napisala članek z naslovom Paradoks slovenske raznolikosti, ki ga je še pred objavo prebrala njena srednješolka hči Klara. »Opozorila me je, da se beseda čefur uporablja drugače, kot sem jo opisovala. Rekla mi je, da tudi njej pravijo čefurka ker je tujka, ker njena mati ni Slovenka, ker je nečista. Zdi se mi, da je ta čistost zdaj večji problem, kot je bila v času Jugoslavije.«Ko se je Erica oktobra 1993 poročila z mladim pesnikom, si je dejala: nauči se jezika, skleni prijateljstva, pa ne boš več tujka. »A ni bilo tako,« se spominja. »Živeti zunaj svoje kulture sploh ni enostavno. Res je čudno! Morda se nekaterim tujcem uspe povsem asimilirati, meni se pač ni.« Zdi se ji, da je bilo nekoč lažje, ko so ljudje na drugi strani ocena živeli brez elektronske pošte, skypa in telefonov. »Preselili so se in se niso nikoli več vrnili. Zdaj pa je drugače; celo ideja 'doma' postane čuden koncept. Kje neki je to? Včasih me spreleti občutek, o, moj Bog, saj me bodo pokopali na Žalah!«Prvih pet ali sedem let svojega slovenstva opisuje kot »avanturistično« obdobje. »Edina težava je bila v tem, da sem imela le peščico bližnjih prijateljev. Spomnim se, kako sem se pritoževala, češ, če bi živela v Ameriki, bi ogovorila žensko na otroškem igrišču in že bi se zapletli v pogovor. To v Sloveniji ni bilo možno.« Potem je sledila druga, veliko težja faza, družina pa je postala tudi številčnejša, saj sta se ji pridružila še Simon in Lukas. »Zelo sem pogrešala mojo ameriško družino in mojo mamo, ki se stara. Žalostna sem bila, ker nisem bolj vpletena v njeno življenje. Poleg tega je postalo vprašanje izobraževanja mojih otrok nadvse pereča, boleča in emocionalna tema, kar je v družini povzročilo precej preglavic.« Pomislila je celo, da bi se preselili v Ameriko. »Toda ne glede na to, da mi določeni elementi slovenskega življenja niso po godu, mi prav tako ni všeč, v kakšne mladostnike zrastejo Američani. Nisem hotela, da bi moji otroci postali trapasti, enojezični potrošniški Američani, ki cele dneve gledajo resničnostne oddaje in ne vedo, kaj je nogomet!«Pri Debeljakovih najbolj strastno brca žogo najmlajši Simon, ki trenira že vrsto let. Rad hodi tudi na tekme; na kvalifikacijskem dvoboju proti Rusiji je skupaj z njim za naše fante goreče navijala tudi mama, z nogometom pa je povezana še ena družinska anekdota. Ko so bili Američani zaradi zunanje politike Georgea W. Busha najbolj na udaru, jih je slišal tudi Simon. Tisti soigralci, ki jih radi stlačimo v kategorijo čefur, so mu nekoč med treningom rekli »ti neumni Američan«. »Če živiš v dvokulturni družini, se nenehno soočaš z relativizacijo lastnih predpostavk,« pravi oče Aleš, »hkrati pa tudi tvegaš, da se tovrstna relativizacija dotika tudi nekaterih kolektivnih tabujev in ran. Vendar je treba vedeti tudi to, da bolečina vodi do previdnega premisleka, premislek pelje do modrosti, modrost pa utegne napraviti življenje znosnejše.«In Ericino slovensko življenje se zdi v tretji fazo prav takšno. »Zdaj se v svoji koži počutim veliko bolje,« reče zadovoljno. »Sprijaznila sem se celo z mojo grozno slovenščino. Pogosto se okregam, da bi se morala bolj asimilirati, da bi morala bolje govoriti slovensko... Še vedno ne vem, zakaj je temu tako. Morda gre kriviti mojo osebnost, morda karakter Slovenije, ampak v svojem jeziku in svoji kulturi sem vztrajala bolj trmasto, kot bi bilo treba. Ampak ko govorim slovensko, sem druga oseba. V slovenščini zvenim milo. Včasih pomislim, ko bi le bila tako sproščena in zabavna kot takrat, ko govorim angleško, ko kolnem in zbijam šale in sem kul. Kakor koli že, imam razdeljeno osebnost in identiteto, tako pač je.«Strastna norostČe je Ericina dvojna, o identiteti Chrisa Eckmana, vokalista in kitarista, frontmana skupine The Walkabouts, ni dvoma: njegova je glasbena. »Ko se zjutraj zbudim in pomislim, kaj sem, je jasno – glasbenik. Če bi me zelo privili, bi rekel, okej, ameriški glasbenik.« Kar ni čudno, saj so njegove korenine ameriški blues, folk in country, čeprav je v njegovih skladbah čutiti tudi vplive od drugod. »Ameriška rock glasba je bila dolga leta moja hrana, in to je težko spremeniti.« Ko je po večletnem vandranju po svetu leta 2002 prispel v Slovenijo, je nameraval ostati le krajši čas. A si je našel ženo, dom in prostor za ustvarjanje. Naša prestolnica se mu je tistikrat zdela zaspana, z leti pa je postala glasnejša, četudi je podalpska zvočna pokrajina še vedno daleč od navdiha. »Kot v večini mest tudi ljubljanski zvoki niso navdihujoči. Na splošno je glasba, ki jo vrtijo v lokalih, patetična. Kar ni kritika Slovenije, pač pa urbane kulture. Ko stopim na afriška tla, kjer se pogosto mudim, sem takoj navdihnjen, pa naj zaslišim pogovor med ljudmi ali tistih tisoč hreščečih škatel s tržnice, ki istočasno predvajajo vsaka svojo muziko.«Pravzaprav se mu zdi, da med Slovenijo in Ameriko ni kakšnih bistvenih razlik. »Slovenija je pač del zahodne Evrope, zahodna Evropa pa je del homogenega zahodnega sveta, ki trenutno vlada.« Ko pa beseda nanese na glasbo, so razlike bodeče. »Malo bolje je že,« ublaži kritiko, »Kino Šiška je korak v pravo smer. Nastopi tujih glasbenikov bodo nedvomno obogatili glasbeno sceno. Kar pa res pogrešam, je lokalna scena, posvečena slovenskim glasbenikom. Tega preprosto ni!« Kar je za Chrisa precej moteče. »V takšnih pogojih se bo slovenska glasba težko razvijala.«Skorajda se ujezi, ko se spomni vseh tistih izgovorov, zakaj nekdo letos ne bo izdal plošče. »Kot da se ljudem ne ljubi delati! Čakajo, da jim bo ministrstvo za kulturo dodelilo osem tisoč evrov ali kolikor že. To je absurdno! Noben ameriški bend ni dobil niti pet dolarjev od kake kulturne ustanove! Takšen odnos do umetnosti je nesmiseln. Ustvarjaš, ker moraš, ker tako čutiš, ne pa zato, ker ti ministrstvo dodeli sredstva. Ne gre za profesionalizem ali karierizem, ravno nasprotno! Če že kaj, sem prej pripravljen poveličevati amaterizem to je veliko bolj hraber pristop. Karierizem pa je dolgočasen, in to je točno to, kar kulturne institucije spodbujajo. Kar potrebujemo, je več anarhije, opevane in strastne norosti.«Poleg naše kritične Američanke, ki nam postavlja iskreno ogledalo, je Chris bržkone edini Američan, ki tvorno plete slovensko kulturno tkivo, pa naj se še tako otepa tovrstnih analiz. »Pač delam,« reče. »Ko sem prispel v Slovenijo, so bili ljudje zelo topli, dočakali so me odprtih rok in mi omogočili, da sem si ustvaril svoj kulturni prostor. Sčasoma je ta prostor postal nekoliko večji, ampak zanj nisem prosil niti moledoval, preprosto mi je bil dan. In za to sem res hvaležen.« Seveda mu je bilo kot glasbeniku lažje, zatrdi. »Če ustvarjaš glasbo, potrebuješ druge, zato se mi zdi, da se lažje integriraš v družbo, kot če si pisec ali slikar.«Slika njegovega tasta slikarja Nikolaja Beera – je služila kot navdih za predzadnjo ploščo z naslovom The Black Field, knjiga pesmi Daneta Zajca pa za zadnjo – The Last Side of The Mountain. »Zajca se nisem lotil zato, ker je izredno pomemben del slovenske kulture,« pojasni Chris, »z njim sem imel zelo osebno izkušnjo. Skozi njegove pesmi nisem hotel razkrivati slovenske psihe, takoj sem jih začutil kot pesmi.« Med snemanjem je resda enkrat pomislil, da bi v glasbo vnesel nekaj slovenskega, morda le ščepec nečesa, a si je premislil. »Kakšen smisel bi to imelo? Prav nobenega. Če kaj, sem hotel pokazati, da je Zajčeva poezija univerzalna.«A tu se njegovo sodelovanje s slovenskimi ustvarjalci ni ne pričelo ne končalo. »Dejansko se je začelo z Majo Weiss, ki je nekaj mojih pesmi želela vključiti v film Varuh meje, kasneje sem z njo sodeloval še pri nekaj filmih.« Spisal je glasbo za njeno nadaljevanko Novi svet, za dokumentarni film Dar Fur: vojna za vodo in nazadnje še za Skriti spomin Angele Vode. »Maja mi je zaupala, ponudila mi je priložnost, da sem se učil med delom.« Še posebej je ponosen na glasbo za televizijski film o borki za ženske, delavske in narodnostne pravice – o kaznjenki in izobčenki Angeli Vode. »Ja, lepo je uspela, z Majo sva krasno sodelovala.«A kot pravi, med Slovenci ni vedno tako. Ko je konec septembra v Kavarni Union organiziral nastop dvajsetih glasbenikov, se mu je zdelo vse prav in lepo. Izvedli so delo ameriškega skladatelja, minimalista Terrencea Rileyja. »Navdušen sem bil! Vsak je igral po svoje: kolikor dolgo je hotel in s katerimkoli inštrumentom.« Po koncertu je nekdo pristopil in rekel, da je kaj takega lahko uspelo le njemu – tujcu. »Češ, nam nikoli ne bi uspelo vseh teh ljudi spraviti v isti prostor, ker je ta skregan z onim, oni noče igrati s tem in tako naprej. Kako depresivno!«Pravljični grički Ja, turobno kot ljubljansko vreme in pogledi ljudi, ki so me pričakali v zakotnem baru, kjer sva o slovensko-ameriški navezi klepetala s sivobradim možakarjem. Rawley Grau je govoril tiho in mehko slovenščino, prav z ničimer ni zbujal pozornosti, razen s svojo pozitivno naravnanostjo. Takoj je razkril, da si je od nekdaj želel živeti v vzhodni Evropi, zato se je v srednji šoli začel učiti rusko in se slovanskim jezikom posvetil tudi med študijem. »Mama mi je po smrti zapustila lep kupček denarja,« je razgrinjal med srebanjem kave, »in tako sem lahko ustvaril svoje sanje. Moral sem le še izbrati, kje bom živel.« Ko je leta 1998 začel resno izbirati, je sledil več kriterijem. »Prvič, hotel sem živeti v politično in gospodarsko stabilni deželi. Želel sem si nekam, kjer je spodobna klima, zadnji kriterij pa ima opraviti z dejstvom, da sem gej. Torej, nisem hotel nekam, kjer bi moral živeti skrito življenje, zato je, recimo, odpadla Bolgarija. Hrvaška ni prišla v poštev zaradi Tuđmana, Poljska je bila premrzla in preveč katoliška, torej sta ostali Češka in Slovenija.« Da bi bila deželica prijazna do istospolno usmerjenih, najbrž ni nekaj, kar je pisalo v Lonely Planetu. »Ne, to ne, ampak o pozitivnih stvareh sem bral na internetu in izvedel iz pogovorov z aktivisti. To, da se v Sloveniji tiska gej literatura, da jo je mogoče kupiti v velikih knjigarnah, da obstaja gej filmski festival, pa radijska oddaja, posvečena tovrstnim temam, založba in klub... Prav dobro za malo deželo!«Preden je prvič prišel v izvidnico, je o Sloveniji že veliko prebral, med drugim se je naučil tudi prvih slovenskih stavkov. »Všeč mi je bila ta mala dežela, ki je skozi stoletja ohranila svoj jezik in zgradila identiteto s pomočjo pisateljev, pesnikov, umetnikov…« Namesto treh tednov se je pomudil dva meseca. »Zaljubil sem se v slovensko pokrajino. S temi kraji sem čutil globoko povezanost.«Potem se je vpisal v jezikovno šolo za tujce, pridobil študentski vizum in se dokončno preselil v Ljubljano, kjer kot prevajalec in lektor sodeluje s številnimi kulturnimi ustanovami in umetniki z Marjetico Potrč, Irwini, Vladom Žabotom in drugimi. Pravi, da se mu jezika ni bilo težko naučiti. »Knjižnega že ne, pogovorni pa je šel nekoliko težje. Gre za dva različna jezika, težava pa je v tem, da slednjega nihče ne poučuje.« Američan iz Baltimora se ga je učil tako, da je v lokalih prisluškoval pogovorom za sosednjimi mizami. »Res, tako sem se največ naučil.« Čeprav so ga še dolgo časa begale besede, ki jih ni bilo v slovarju. »Spomnim se, da sem nekoč v lokalu po slovensko vprašal, kje je stranišče. Tlele, se je glasil odgovor. Kaj neki pomeni tlele, sem se spraševal.« Ko bi se le kdo lotil slovarja pogovorne slovenščine, je dejal. »Resno, metodološko, ne za hec kot pri projektu Razvezani jezik.« Ko opraviva s slovnico, se spomni na Kocbeka. »Njega bi morali brati na ameriških univerzah. Kakšen briljanten mislec! Originalen, iskren in iskriv. Pa kako lepo poezijo piše! Prav nobenega razloga ne vidim, zakaj ga ne bi poučevali skupaj z drugimi svetovnimi sodobniki.«Zdelo se je, kot da prav nobene šentflorjanske navade v Rawleyju ne morejo zdramiti kritika. »Nič me ne moti, res ne,« se je glasil hiter odgovor. Potem pa je po kratkem premisleku vendarle dodal: »No, nekaj me bega: Slovenci se radi pritožujete prav nad vsem. V še tako pozitivni stvari najdete nekaj slabega. Če ne drugega, vas začne skrbeti, kaj prihaja.« Zatem je zopet odtaval v naravo. »A sem jo že omenil?« Ja, ste. »Ampak nekaj moram dodati. Šele po nekaj letih bivanja v Sloveniji sem se zavedel, od kod mi je ta pokrajina znana in zakaj se tu počutim tako domače. Te valovite griče poznam iz Grimmovih pravljic.« Dajte, no. »Ne, res. Pomislite, tudi tam so okrogli grički kot na Dolenjskem, v ozadju gore, na vrhu grad, v dolini vasica, cerkvica, modra reka… To je pravljična dežela mojega otroštva! Čeprav to ne pomeni, da je vse v Sloveniji kot v pravljici. Ampak zagotovo mi je njena podoba bližja kot denimo Grand Canyon ali kaj podobnega.«Novopečena vinarja»Joj, ja, dolenjski hribčki,« sta se pogovoru o podalpskih lepotah pridružila mladoporočenca Betsey in Jesse Archambault. Nazadnje sta se med njimi zgubljala letošnjo jesen, ko so ju prijatelji povabili na trgatev nekam v bližino Brežic. »Ne spomnim se, kako se reče kraju,« je začela Betsey, »zdel se mi je velik kot kreditna kartica.«Tjakaj sta se odpravila le po nekaj zabojev grozdja, iz katerega sta se nakanila iztisniti svoj prvi sodček vina. »Pa ni šlo tako hitro. Najprej so nama postregli zajtrk, potem smo začeli okušati lanska vina, ko se je pričela trgatev, smo bili že precej v rožicah,« pove pilot Jesse, ki vozi letala Adrie Airways. »Natrgali smo toliko, da je avto tehtal dve toni več,« se zarežita z Betsey, »pa še so nama dali za s sabo.« Ves teden so jedli grozdje, ga podarili sosedom, nekaj modre frankinje pa se je steklo tudi v sodček, ki se šola kar v shrambi. »Bomo videli, kaj bo čez štiri mesece,« je ugibal Jesse. »Pravijo nama, da ima tukaj skoraj vsakdo vinograd, če ne, pa zagotovo nekdo v družini. V Ameriki pa je pridelovanje vina še vedno nekaj nobel. Sanjava, da bova po vrnitvi v domovino tudi midva vinarja.«Trenutno pa je njun dom Ljubljana, kamor sta prispela iz Kitajske, še pred tem pa sta bivala v Čadu. Jesse je pilotiral za Združene narode, Betsey pa je opravljala dobrodelne podvige. Ko je slišal za ponudbo naše letalske družbe, se mu ni niti sanjalo, kje je Slovenija. »Iskreno vam rečem, precej ignorantski sem bil. Najbrž zaradi vse te antikomunistične propagande sem si tudi Slovenijo predstavljal kot depresivno, sivo deželo, kjer ljudje v dolgih vrstah čakajo za krompir.« Tudi Betsey ni vedela kaj dosti več, je pa zato pripomogla mama, ki je ravno takrat v National Geographicu brala o Sloveniji. »Prekrasne slike! Reka Soča, Bled s cerkvico, pa grad s 365 sobami, ki ga še vedno nisva našla.« Za razliko od Kitajske, kjer še drevja ni bilo na spregled, je ljubitelja divjine deželica povsem prevzela. »Obožujem muharjenje in Slovenija je idealna za ta šport,« je hvalil Jesse. »Pa ljudje so neverjetno prijazni! Edino zdravstveni sistem malo šepa.« Ampak, kot ga je hitro okarala Betsey, v primerjavi z osemmilijonskim kitajskim Shianom, kjer je bil pediater za njuno štirinajstmesečno hči oddaljen kar šest ur vožnje, je tu vse v najlepšem redu.meričani,« je frizer skozi okno zabodel pogled v gručo turistov. »Kako pa veste, da so Američani?« je zanimalo gospo z barvo v laseh. »Samo poglejte jih – glasni in zavaljeni! Če ne drugega, jih izdajajo bejzbolske kape, plastični lončki s kavo in majice z napisom I Love New York.«