Igra En dan v smrti Jožce Rožce še zdaj vznemirja in šokira, zato je razumljivo, da je bila v letu svojega nastanka daleč pred svojim časom. Prva tabu tema je bila prizadeti otrok, o katerem v igri ne samo da se govori, temveč je praktično ves čas prisoten na odru. Druga tabu tema pa je bila za tisti čas osupljivo odkrito in drzno govorjenje o spolnosti. Igra razpira številna boleča vprašanja in dileme, ki so danes prav tako aktualni kot pred štiridesetimi leti, na primer vprašanja o življenju, družbi in veri: Kaj je sploh življenje in kaj ni? Kje lahko postavimo mejo? Je ubijanje upravičeno, opravičljivo? Vse to so dileme, o katerih protagonisti ne razpravljajo le med seboj, temveč se z njimi obračajo tudi na gledalca. Izstopanje igralcev iz dogajanja v direktno nagovarjanje občinstva vzpostavi poseben stik med nastopajočimi in gledalci. Podiranje četrte stene omogoča Nicholsu prehajanje med preteklostjo in sedanjostjo ter med resničnim in namišljenim svetom. Preigravanje vlog je tudi sestavni del življenja dekličinih (Viktorija Bencik, AGRFT) staršev, Špele (Mirjam Korbar Žlajpah) in Braneta (Gašper Tič). Da bi preživela ob neodzivni deklici, se zatekata v domišljijo, zbijata šale in uprizarjata skeče v zvezi z njo, vendar ne da bi se norčevala iz nje. Hkrati pa s tem zbijanjem šal lajšata situacijo in prikrivata globlje probleme njunega odnosa.