Ljudje s karizmo so vse prej kot povprečni. Naj premagujejo visoke valove ali plavajo proti toku, dejstvo je, da za njih sive cone ne obstajajo. Vedno zavzamejo pozicijo. Odločitve tako lastne kot tuje zanje ne predstavljajo ovir. Razlog je preprost, so namreč ljudje z vsebino, ki imajo kaj povedati. Svoje mnenje znajo zagovarjati na takšen način, da jim prisluhne tudi okolica še posebej, ker je seveda njihovo stališče pravilno. To pa je natančno tisto, kar nam ostane v spominu v primerjavi z na primer mlačno držo človeka, ki se na trudi s svojimi stališči. Pogoj za tovrstni model karizmatičnosti je torej neomajna vera v svoje prepričanje. Ljudje, ki svojih barv ne pokažejo odkrito, ne funkcionirajo dolgo, reakcija okolja na njihov račun pa je lahko silovita: razkrinkani gobezdači praviloma niso nikjer priljubljeni. Kakor koli že, težko gremo mimo dejstva, da je pot močnih ljudi lahko do neke mere bolj neudobna od tiste, ki vodi v priden, prilagojen vsakdanjik, ki od človeka ne zahteva silne energije, močne volje in strastnosti. Tudi zato, ker družba zaradi strahu pred tveganjem daje raje prednost povprečnosti, ne drugačnosti in individualnosti. Vendar pa se je pripravljenost tvegati že od nekdaj tudi splačala in bila nagrajena.