V temelju ne – v izpeljavi pa lahko najdemo nekaj zanimivih prekirvanj ravno pri libidinalni konstituciji postmodernega subjekta kot patološkega narcisa in njegovi histerizaciji v t.i. borderline-subjekt. Glede temeljne simbolne drže pa velja, da ženska zavzame pozicijo maškarade, moški pa pozicijo parade. Maškarada pri ženskah zato, ker vedo, da ga imajo tudi one, da lahko zavzamejo pozicijo falosa, moči, ki pa je moškemu konkurenca in je ta ne mara. Zato se ženska maskira v kastrirano žensko, v modele ženske, ki so nastali skozi zgodovino, da bi moška želje lahko sploh delovala. Maškarada je način, kako se ženska prilagodi želji moškega: gre za prehod iz pozicije »ne imeti« falos v pozicijo »biti« falos. Maškarada je torej falična in nujna, če naj bo ženska željena s strani moškega. Moška pozicija je parada, postavljanje s statusom, intelektom, denarjem, vplivom itn. To so statusni simboli, ki poganjajo obsesivca: sprašuje se, kakšen simbolni status mu ženska pripisuje in ali prepoznava njegovo faličnost. Bolj si želi biti ljubljen zaradi stvari, ki jih ima, kakor zaradi sebe samega. Ti dve poziciji pa obstajata zato, ker moški in ženska v resnici ne obstajata. Moški kot moški obstaja šele takrat, ko ga kot takega potrjuje ženska, ženska pa je objekt moške želje, ki si ga fantazmatsko nariše zato, da ga bo potrjevala kot moškega.