Ekologija je danes po Žižkovem mnenju nov opij za množice. Sam se zavzema za ekologijo, a je proti temu, kako se vanjo vpisuje ideologija. Ideološka je, denimo, predpostavka, da je bilo nekoč v naravi ravnotežje, človeštvo pa ga je s svojimi posegi porušilo. Žižek nasprotno zagovarja tezo, da predpostavljenega ravnotežja nikoli ni bilo. Toda to ne pomeni, da se ne da nič napraviti. Ključni problem je po Žižku to, da se vsi zavedamo ekoloških problemov, a na način fetišistične utaje: »Saj vem, da so ekološki problemi pereči, pa vendar ne verjamem v ekološko katastrofo.« Svojo eksistenco doživljamo tako vpeto in ukoreninjeno v naravo, da je za nas nekako nepredstavljivo, da bi jo lahko ogrozila ekološka katastrofa. Tako prava poteza danes ni, kot večkrat slišimo, živeti čim bolj v stiku in skladno z naravo, temveč do nje zavzeti distanco.