eneralni tajnik OZN Ban Ki Mun je v pozdravni besedi dovolj razločno poudaril, da se v temeljih svojih prizadevanj Organizacija združenih narodov in Cerkev v marsičem ujemata, čeprav je OZN »laiška ustanova«. Papeža je pozdravil: »Sveti oče, naše poslanstvo je v marsičem povezano z vašim. Naši skupni cilji so boj proti revščini, zavzemanje za mir in svobodo, prizadevanje za dialog med verstvi in kulturami«. Oktobra 1962 se je s kubansko krizo svet znašel pred neposredno nevarnostjo samouničevalnega spopada. Sredi meseca so se odnosi med ZDA in Sovjetsko zvezo do konca zaostrili. Svet, ki je dva tedna težko dihal, se je 28. oktobra oddahnil: velesili sta dosegli sporazum. Danes je znano, da ima za to posebne zasluge papež Janez XXIII., ki je posredoval med Kennedyjem in Hruščovom. Ogroženost miru, ki jo je povzročila kubanska kriza, je papeža spodbudila, da je 1963 pripravil slovito okrožnico Mir na zemlji. Če so bile dotlej vse papeške okrožnice naslovljene na krščansko duhovščino in vernike, jo je tokrat papež izrecno namenil »vsem ljudem dobre volje«. Svoje misli o miru za vse človeštvo je gradil na štirih temeljih. Kot izhodišče je poudaril resnico o človeku, o vrednoti človeškega življenja, o temeljnih pravicah slehernega človeka ne glede na raso, vero, kulturo. Iz te temeljne resnice izhaja pravičnost: ugotavljal je, da petina človeštva izkorišča druge štiri petine in jih peha v še večjo revščino: tako stanje nujno kliče po resnični medsebojni pravičnosti. Naslednji temelj miru je po njegovem prepričanju solidarnost, ki ne more biti le vprašanje dobre volje, ampak je dolžnost, ki izhaja iz pravičnosti. Temelj miru je tudi svoboda; ne le svoboda narodov, ki v imenu svoje svobode izvajajo nasilje nad drugimi, ampak svoboda vseh, tudi majhnih in revnih, svoboda, ki upošteva vsakogar. Janez Pavel II. je dvakrat obiskal OZN. Oktobra 1979 je v svojem govoru izhajal iz prepričanja, da iskanje svobode v našem času temelji »v splošnih pravicah, ki jih ljudje uživajo, ker so človeška bitja«, in jih je OZN kmalu po svoji ustanovitvi povzela v Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Ob drugem obisku OZN oktobra 1995 je v svojem govoru prvenstveno izhajal iz okoliščin, ki so se izoblikovale ob nenasilnih revolucijah 1989. Poudarjal je, da iskanja in zahteve po svobodi ni mogoče zatreti; oboje izhaja iz dostojanstva in vrednosti človeške osebe. Spet je spomnil na Splošno deklaDEMOKRACIJA · 18/XIII · 1. maj 2008