Po končani hladni vojni so ZDA ostale edina resnična velesila na planetu in njihov predsednik nekakšen vladar sveta. Clinton je imel na izbiro dve možnosti: ali vladati drugim pred kaminom v Beli hiši in blagohotno sprejemati obiske doma, ali pa potovati in svetu od blizu pokazati veličino ameriškega predsednika. Izbral je drugo možnost, še toliko bolj, ker mu je na notranjepolitičnem področju, predvsem zaradi razraščanja raznih afer, pošteno škripalo. Kadarkoli je bilo treba na hitro reševati zaplete doma, je posegel na zunanjepolitično področje in nanj preusmeril pozornost domače javnosti. Vendar Clintonov odnos do mednarodne skupnosti le ni tako enoplasten. Če štejemo globalizacijo med najpomembnejše dosežke njegovega vladanja, potem je jasno, zakaj je zunanji politiki posvečal toliko pozornosti. Globalizacija je planetarna zadeva in po Clintonovem prepričanju imamo lahko vsi koristi od povezovanja na gospodarskem, političnem, finančnem, tehnološkem in kulturnem področju. V zadnjem desetletju se je na območjih, kjer imajo Američani pomembne interese, v marsičem spremenil položaj. Na primer v Evropi, kjer so se nove države srednje in vzhodne Evrope začele približevati severnoatlantskim povezavam in se vključevati v evropske povezovalne procese. Položaj na Daljnem vzhodu se je umiril, Latinsko Ameriko pa je zajel val intenzivne demokratizacije. Imel je dobre odnose z Rusijo, ki so temeljili predvsem na širokopoteznem kreditiranju ranjenega medveda, ni pa posegal v rusko notranjo politiko. Do Kitajske je zavzemal še previdnejše, a hkrati nekoliko bolj neodločno stališče. Kako pridobiti na svojo stran pretežno nenaklonjeno azijsko velikanko z mikavnim, neizmerno velikim trgom? Clintonovo strategijo je sestavljala kombinacija gospodarskih in trših političnih pritiskov, nato pa podpora pri vstopanju v Svetovno trgovinsko organizacijo. Clintonova politika gospodarja sveta je obsegala tudi mirovno vlogo, čeprav jo je njen kreator večkrat razumel zelo svojstveno. Veliko pozornosti je posvetil miru na Bližnjem vzhodu. Od leta 1993, ko je v Beli hiši gostil tedanjega izraelskega premiera Jicaka Rabina in voditelja Palestinske osvobodilne organizacije Jaserja Arafata, je največ svojega zunanjepolitičnega časa posvetil prav temu večno nemirnemu delu sveta. Čeprav se je premirje med Izraelci in Palestinci ves čas krhalo in so pogajanja pravzaprav potekala nepretrgano, Clinton ni obupal in je igral svojo vlogo naprej, zmeraj bolj nasilno in prisiljeno. Arafat je kot predstavnik Palestincev ostal stalnica teh pogajanj, izraelska stran je svojega predstavnika menjala. A tudi z Ehudom Barakom, ali pa še posebej zaradi njega, se razmere niso izboljšale. Ameriški predsednik pa je ostajal neomajen. Kljub naraščajočemu valu nasilja, ki je ponovno pljusknil celo za zidove Jeruzalema, je vedno znova, z nespremenjenimi zunanjepolitičnimi manevri, predstavnike sprtih strani vabil na pogovore v ZDA. Vendar se Clinton ni videl kot prinašalec miru zgolj na Bližnjem vzhodu, veliko manj spektakularno, pa vendar vztrajno, je posredoval na Cipru, Severnem Irskem, v Somaliji in Bosni. Včasih se je zavzemanje za mir združilo s politiko trde roke. Na primer spomladi 1999, ko so ZDA z bombardiranjem ZR Jugoslavije dokazale, da obvladujejo tudi Evropo. Ali še prej, decembra 1998, ko je Clinton prišel v Jeruzalem in Gazo prepričevat sprti strani o nujnosti in številnih prednostih miru, še preden pa je njegovo letalo spet pristalo na domačih tleh, so iz oporišč v Turčiji in Saudski Arabiji poletela letala proti Iraku. Sprožil je najhujše bombardiranje Iraka po zalivski vojni, ki je sploh posebno poglavje ameriške zgodovine devetdesetih let 20. stoletja. Kadar pač ne gre zlepa, gre zgrda. Še noben ameriški predsednik ni toliko potoval kot Clinton. Sredi letošnjega leta je na seznamu obiskanih lahko odkljukal 65. državo. Med svojimi potovanji je »odkrival« države, kamor še ni stopila noga kateregakoli izmed njegovih predhodnikov. Obiskal je Salvador, Makedonijo, Slovenijo, bil je celo na Kosovu, kar je povzročilo nemalo zapletov njegovemu spremstvu. Številna potovanja so zahtevala veliko organizacijskih spretnosti, predvsem pa velikanske vsote denarja. Najdražji je bil menda Clintonov obisk Indije, Pakistana, Bangladeša in Švice marca letos. Zanj so morali ameriški davkoplačevalci odšteti kar 75 milijonov dolarjev, po mnenju poznavalcev pa to potovanje ni prineslo otipljivih koristi.