No, pretekli teden me je žena poslala v bitko kot tolikokrat doslej. Pravzaprav jo imam na sumu, da to počne namenoma. Pošilja me na raznorazne urade. Tako me počasi, a zagotovo ubija, sistematično in z nasmehom na obrazu ali pa z milo prošnjo, katere nimam niti najmanjše možnosti zavrniti. Kot običajno klic na mobilni telefon, izpis na zaslonu: žena. Potem tisti klasični kje si, kot da se ji ne bi mogel zlagati, če bi bil nekje, kjer po njenem ne bi smel biti. Seveda, zdaj prošnja, sistematično ubijanje, za otroške doklade potrebujem tvoj izpis dohodnine za leto 2007, pa hitro, ob dvanajstih zapirajo. Kam naj grem, sem ti že iz službe prinesel …Ni dovolj, moraš na davčno upravo. Hjaojao! In grem. Najprej vratar. Oddelka ne poznam, pa rečem, da bi rad izpis za dohodnino. Malenkost me opazuje, če mi je verjeti in me napoti, soba karkoli. Pridem tja, gospa kiha, prehlajena je, dober dan rad bi izpis dohodnine za 2007. Kar vzemite formular tamle, izpolnite, osebna, davčna. Jebenti ta davčna, vtetoviral si jo bom. Kličem računovodkinjo v službo. Evo, karkoli. Izpolnim, ime, priimek, stalni naslov…, ni vrag, namen, zakaj želim izpis. Pa zakaj, ljubi bog, ta vprašanja? Zakaj ga želim? In se mi zavrti boben resnice v glavi. Saj ga sploh ne želim. Žena ga želi. Če ga ne želim, potem si ga brez zveze želim. Naj napišem, želi ga žena. Potem me bo vprašala, zakaj ga želi žena ali pa jo to sploh ne bo zanimalo in bo vse o.k., toda zakaj potem sploh to vprašanje. Torej, da si nekako pojasnim, zakaj ga potrebujem, čeprav ga ne, si moram nekaj izmisliti. Toda, meljem naprej, kakšen smisel ima to, da si tako zelo nepomembno stvar izmislim. Morda zato, da bo uradnica lahko to nekomu pojasnila. Komu? Koga sploh zanima, zakaj si jaz želim narediti prepis dohodnine za leto 2007, kdo je ta Slovenec, no, ni nujno, da je Slovenec, je pa verjetno slovenski državljan, ki si želi vedeti, zakaj si Mohor Hudej želi prepis njegove dohodnine za leto 2007? Poskušal sem si predstavljati davčno vertikalo vse tja do ministra Bajuka. Bi Bajuka tole zanimalo … Tuhtam, tuhtam in ženska me že nekoliko zabodeno gleda, je vse v redu, me vpraša. Duša me boli, ko rečem, da je vse v redu, na koncu pa vpišem v okvirček: radovednost. In kaj, če to ne bo zadosten razlog za to, da dobim izpis? Oddam list, ki ga uradnica, položi na kup že izpolnjenih lističev prosilcev, ne da bi nanj pogledala. Hvala bogu, pomislim, da mi ni bilo potrebno napisati življenjepisa. Še danes bi bil pri svojem prvem šolskem dnevu.