rožnat obraz mi bosta ostala večno v spominu. Kaj več bi težko rekla, ker je prehitro minilo. Po tem me je še bolj treslo in solze so brez razloga samo tekle in tekle. Ne razumem, kje se v človeku lahko nabere toliko solza. Tisto noč nisem bila nič zaspana. Ponoči sem jo še enkrat videla. Tretje jutro, preden smo se vrnili domov, smo šli še na drugi hrib k belemu križu. Tam pa se mi pokaže postarana žival, osliček. Bil je videti izmučen, najbolj sem videla dlako na glavi in mokroto okoli oči. Na misel mi je prišlo, da so tukaj živali zelo trpele, ko so vse to gradili in tudi v vojni. Morda še danes mučijo živali za prevoze in tudi drugače, saj na vsakih nekaj kilometrov piše, da prodajajo meso zajčkov, jagnjetino itd. Sedaj sem prepričana, ker sem videla Marijo, da je zaradi tega zelo žalostna. Ko smo šli domov, sem se počutila kot najsrečnejši človek tega sveta. Svoje doživetje sem povedala vsem, ki so me o njem spraševali, rekla pa sem, da to ni samo zame, Marija je bila z vsemi. Prosila sem, naj malo pogledamo okoli še za živali in jim pomagamo, saj trpijo in čutijo prav tako kot mi. Sama imam pri hiši vedno več zavrženih muc in dva zavržena psa, pa mi zato nič ne manjka. Ko sem prišla domov, sem bila zelo srečna. Vse moje živalce sem pobožala in objela. Možu sem rekla, zakaj mi ni dal baterije v potovalko, pa je rekel, da mi jo je dal in res je bila v potovalki! Ana