Časa za oklevanje ni bilo. Prvi se je v dirkanju z Jerebom preizkusil Boštjan. S strahom smo sledili vratolomni vožnji po ravnini in še posebej na ovinkih, kjer so zavore cvilile na vso moč. Glas motorja in vonj po bencinu sta dajala občutek pravega avtomobilizma. »Sploh me ni bilo strah in časa za gledanje na števec ni bilo. Na ovinkih je pravi adrenalin, še posebej tisti metri pred njim so najbolj napeti, ker začne dirkalnik zavirati in samo upal sem, da bova prevozila ovinek. Bilo je super,« je zasopihano in navdušeno povedal Boštjan. Medtem ko je lovil sapo in prejemal čestitke žene in njunih dveh sinov, sta se v dirkalnik že namestila Jani in Mitja. »Noro, noro!« je dejal Mitja, ki je v rahlo zibajočih korakih prišel iz dirkalnika. Mama se je med njuno vožnjo držala za glavo, obenem pa je bila srečna, da sta sinova doživela to, po čemer sta hrepenela celo življenje. »Najbolj me je bilo strah, ko so zapeljali na travo ob progi,« je dejala, »in ko se je kadilo iz cvilečih gum.« »Vedel sem, da ni boljšega, kot dirkati skozi ovinke,« je bil navdušen Jani. »Časa za pogovor med vožnjo ni bilo, saj se vse odvijalo zelo hitro. Andrej je pravi car, saj obvlada dirkalnik v nulo in ve, koliko pritisniti na plin na ravnini, kako zavirati pred ovinki in kaj storiti na ovinku,« je poln vtisov pripovedoval Mitja. »Mamo bova povabila na pijačo,« še povesta preden se poslovimo.