Moj duhovni učitelj je skupini, v kateri se učim, za lansko novoletno delavnico naročil, naj vsak s seboj prinese darilo. Lahko smo ga izdelali sami ali pa kupili, odvisno od tega, kaj smo občutili. Zadnji dan delavnice je lično ovita darila sam razvrstil po mizah in zraven dodal še svoj dar. Ko smo vstopili v predavalnico, smo morali sesti za stol, pred katerim se je bohotilo darilo, ki nas je najbolj pritegnilo. Sedla sem za mizo, kjer je bilo zavito darilce v velikosti polovice A4 formata. Kar tresti me je začelo od razburjenja in pričakovanja. To smo počeli vsako leto in vedno sem v dar dobila nekaj, kar mi je sporočalo, kaj se mi bo dobrega dogajalo naslednje leto. Srce je vztrepetalo, ko sem odvila svoje darilo. Pred mano je bil okvir slike v svetlo modri barvi in znotraj je bila napol narisana, napol z vato in pisanim papirjem oblepljena hišica na hribčku, ob njej pa drevo in potka. Vse moje bitje je utripalo. Ravno takrat smo namreč kupovali hiško in imeli smo kup težav. Začeli smo celo verjeti, da si ne bomo mogli privoščiti domovanja, po katerem smo hrepeneli, z denarjem, ki smo ga imeli na voljo. Tista slika, pa mi je dala vedeti, da se bo zgodilo dobro za nas. Čeprav je bilo 35 daril, kolikor nas je udeležencev delavnice, sem spet dobila najboljše zase. Ko smo vsi odvili darila, nam je učitelj dal nova navodila. Še danes se živo spomnim njegovih besed, še vedno vibrirajo v meni. Naročil nam je, naj svoje darilo predamo sosedu na desni. Torej sem se morala od nečesa, kar me je neznansko razveselilo, saj je pomenilo simbol največje želje moje družine, posloviti in darilo izročiti sosedu na desni. Res je, da sem od soseda na levi prejela njegovo darilo. Pa mi ni bilo všeč in se nisem mogla povezati z njim, nenehno sem pogledovala za hiško v okviru, ki jo je v roki držala moja desna soseda. V umu sem vedela, da nas učitelj uči odvezovanja. Učil nas je svobode, nenavezanosti in s tem neodvisnosti od stvari, ki nas obkrožajo. Ko najdemo darila znotraj nas, potem zunanjega ne potrebujemo, da bi nas razveselilo ali osmislilo naše življenje. V umu sem vedela, moja čustva pa tega niso sprejela. Neznansko sem žalovala, skoraj sem se zjokala. Ko sem pred tedni po televiziji gledala poročila o ujmi, ki je tolikim vzela domovanja, nekaterim pa še življenje, sem se spomnila te vaje. Spomnila sem se, kako mi je bilo težko dati iz rok darilo, ki sem se ga neznansko razveselila. Razmišljala sem o tem, kako so ljudje, ki jih je prizadela ujma, morali spustiti iz rok svoja prava domovanja, hiše, ki so jih verjetno gradili vse svoje življenje. Grozno sem se počutila. V sebi sem se povezala z lastnim strahom, da se mi ne bi zgodilo kaj podobnega. Skoraj sem zajokala. Potem sem se spet spomnila vaje. Vaja se ni končala tako, da smo predali svoje darilo sosedu. Nadaljevala se je tako, da smo predali tudi naslednje darilo, ki smo ga prejeli. Učitelj nas je ob tem poučeval. Rekel je, naj vsako darilo občutimo, pobožamo, si predstavljamo, da ga imamo že doma, in potem ga izročimo naprej. Iz vaje v vajo mi je bilo laže. Začela sem dojemati, da sem tako prejela 35 daril, čeprav jih nisem obdržala. Imela sem priložnost občutiti, videti, otipati in povohati prav vsako. Ko sem se umirila, je bilo vaje konec in to tako, da sem spet prejela od sosede na levi darilo, ki sem si ga že na začetku izbrala. Moja hišica v okvirju je bila spet moja. Moj je bil simbol, ki je naznanjal, da si bo moja družina po dveh desetletjih privoščila veliko streho nad sabo, ki bo pod sabo imela še toliko sob, da bo vsak od nas končno imel svoj prostor. Doslej smo si sobe delili. To hišo smo letos spomladi res kupili. Je majhna in nam vsem štirim neznansko všeč, obnovili smo jo in jo prilagodili svojim potrebam, ravno zdaj se selimo in se neznansko veselimo. Tudi zato mi je hudo, ker je vihar tolikim vzel to radost, ki jo mi zdaj živimo. Želim pa si, da bi ti ljudje ob tragediji, ki jo živijo, zbrali toliko energije, da bi vse skupaj videli kot priložnost za gradnjo nečesa novega. Še bolj hudo mi je za tistimi, ki so izgubili svoje telo. Vem, da duše niso. Vem, da bodo poskusili še enkrat. Pošiljam svoje srce tistim, ki jih pogrešajo. Tako težko je zgubiti nekaj, kar imamo radi. Zareže se po telesu in naseli se virus, ki nam grozi, da nikoli več ne bomo isti, saj nas je zapustilo nekaj dragega.