Vprašanje postane precej zapleteno, ko okoliščine prisilijo vladarja germanskega plemena, ki je globoko zavezan tradiciji svojega ljudstva in razreda, da spremeni svoje navade in se ogrne v togo rimskega cesarja, z vso popotnico ravnovesja in zmernosti – malce nadležno za »barbara« –, ki je del njegove podobe. Prav v prehranjevalnem vedenju Karla Velikega (ali vsaj njegove podobe, kakršno so nam zapustili) lahko brez težav spoznamo znamenja globoke napetosti zaradi težko rešljivega protislovja med zelo različnimi dolžnostmi, ki jih je moral izpolnjevati: biti je moral frankovski kralj in rimski cesar, povrhu pa še kristjan. »Bil je zmeren v jedi in pitju,« začne njegov življenjepisec, zvesti Einhard; saj tudi ni mogel zapisati drugega: nekaj zato, ker je vedenje krščanskega vladarja moralo biti tako, nekaj pa zato, ker je enako napisal Svetonij v življenjepisu cesarja Avgusta, ki je bil Einhardu glavni literarni zgled. Vendar se je moral (ali bolje, želel) nemudoma popraviti: da, Karel je bil zmeren pri jedi in pitju, »vendar bolj v pitju [...], medtem ko se mu pri jedi to ni zmerom posrečilo in se je pogosto pritoževal, da mu posti telesno škodijo«. Protislovje med krščansko etiko zmernosti in vojaško podobo obilja v prehrani je bilo čutiti tudi v Karlovem vsakdanjem jedilniku. Einhard pravzaprav trdi, da so cesarjevo vsakdanjo večerjo sestavljale »samo štiri jedi«, pri čemer je zlasti pomenljivo nasprotje med očitno objektivnostjo glede števila jedi (štiri) in prislovom »samo« (tantum), ki ga uporabi Einhard. Še toliko bolj, ker vanj ni vštel pečenk – bilo bi samoumevno, da spadajo zraven – »ki so jih lovci navadno nataknili na raženj in ki jih je [Karel] imel rajši kot katero koli drugo hrano«. Skratka, četudi so z uradnega stališča kanoni opisovali njegovo krščansko in »rimljansko« zmernost, je na dlani tudi izrazita podoba velikega mesojedca. Karel Veliki v starosti ni zaman trpel za protinom kot številni njegovega stanu: »[...] in še tedaj,« zagotavlja Einhard, »se je ravnal bolj po svoji volji kot po nasvetih zdravnikov, ki jih je še zlasti mrzil, ker so mu prigovarjali, naj preneha jesti pečenke, ki jih je bil vajen, in naj se privadi na kuhano meso.« Več si niso drznili zahtevati, pa še tega niso dosegli.67