Na slovenski državni praznik, dan samostojnosti, goduje sveti Štefan, mučenec. Tudi on je bil rojen okoli Kristusovega rojstva, mogoče v Jeruzalemu, kjer naj bi okrog leta 40 tudi umrl. Štefan je zavetnik konj, konjarjev in kočijažev, pa zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev. Pomagal naj bi zoper glavobol, zastajanje kamnov, zbadanje in obsedenost. Cerkev je Štefana postavila v čas, ko je nekoč praznovalo neko božanstvo, ki je indoevropskim ljudstvom varovalo konje in živino. »Pokristjanil« je pogansko praznovanje, pri katerem je bilo glavno opravilo žrtvovanje konj. Na Slovenskem je vanj priletelo »krvavo stegno«, nekdanja poganska žrtev. Povezujemo ga z germanskim Frojem, zavetnikom konj in živine, in z njegovim slovanskim dvojnikom Velesom. Od tod blagoslavljanje konjskih figuric, ki je v njemu posvečenih cerkvah še vedno živo. V številnih slovenskih krajih se je ohranila šega blagoslavljanja konj ali pa so jo obudili, denimo v Zanigradu in Semiču. Na Šentjernejskem polju je žegnanje konj na štefanovo izpričano že leta 1711 in tam ohranjajo to tradicijo skoraj nepretrgano.