Odločitev slovenskega nacionalnega koordinatorja, da najširši javnosti tokrat v podobi organiziranih kulturnih poti predstavi rezultate dolgoletnega strokovnega dela mnogih, običajno anonimnih konservatorjev in restavratorjev, je več kot razumljiva. Varstvena stroka, ki zahteva mnogo specializiranih znanj, pretehtanih sodb in odločitev, dolgotrajnih postopkov, ki so skoraj praviloma povezani s precejšnjimi stroški, je v tisti nehvaležni javni vlogi, ki ji običajno prizadeti lastniki kulturnih spomenikov pridajajo vse drugo kot pozitiven predznak. Stroka, ki jo ima marsikdo za nujno zlo ali ji poskuša celo zavestno kratiti pristojnosti, čeprav imamo skrb za varovanje spomenikov tudi Slovenci zapisano v ustavi, se je torej odločila pokazati, kaj zna in zmore in kakšni so lahko dejansko njeni rezultati. Njen ugled je aktualen še zlasti zdaj, ko so se z novo zakonodajo razmejile državne pristojnosti z občinskimi in je bojazen, da bo dosledno varovanje spomenikov kulturne dediščine postalo vedno težje dosegljivo poslanstvo. Po novem je del bremena varstva država prenesla na raven občin, to pa zbuja med strokovnjaki bojazen, da bodo nove občine kratko malo preklicale razglasitve tistih spomenikov, ki jim iz določenih razlogov ne bodo ustrezale.