Očitno s kvantitativnim merjenjem pravičnosti ne bomo prišli nikamor, pa še tistega, kar vse bi morali prešteti, da bi lahko šteli 'uravnoteženo', ne moremo storiti. O da, civilisti, albanski in srbski, so - pravijo - obžalovanja vredne izgube in iz njihovega trpljenja črpa propagandna vojna. Toda vojaki - ne, oni niso izgube, ljudje, ki so bili prisiljeni obleči uniformo, pač ne štejejo. O tem, kolikšne so na srbski strani izgube "v ljudstvu", ni poročil, prepričani pa smo lahko, da vsaj odtlej, odkar je Nato svoje napade usmeril na premične vojaške cilje, ne gorijo samo tanki. Krste, predvsem s Kosova, bodo šele začele prihajati, toda ker bo takrat že mir, ker bodo vojaški poraženci in zmagovalci spet začeli sedati za pogajalsko mizo, bo tudi pacifistično sporočilo zapečatenih tovorov manj nujno, kot je danes. Srbska televizija, ki s prenašanjem mitingov za mir in spremnimi komentarji prej podpihuje vojno razpoloženje, kot ga gasi, bi zato nemara za mir storila več, če bi svoje občinstvo opozorila, da Natove bombe ne padajo samo na radarje, izpraznjene vojašnice, tovarne, mostove in naključne pasante, še celo ne zgolj na vojaško tehniko, marveč tudi na vojake. Res je, ko je država v vojni in ko steče propagandni stroj, nihče ne poroča o lastnih žrtvah, toda zdi se, da lahko samo spoznanje o lastni šibkosti, nemoči, zavest o absurdnosti položaja, v katerem so se znašli, Srbe odvrne od njihove suicidarnosti. Z njo se bodo morali Srbi spopasti, saj se navsezadnje vojne ne končujejo zato, ker bi bili "cilji realizirani", marveč zato, ker se vedno znova izkazujejo za nesmiselne in ker so ljudje preprosto siti pogleda na smrt.