Direktor Keeling je bil le toliko prijazen, kot je bilo neobhodno potrebno. Bil je čokat človek s kratko pristriženimi lasmi. Govoril je polomljeno angleščino, njegova nizozemščina je bila polna nemških besed. Pine je bil vesel, da ga spremlja Sembawa, kajti Keelingov pogovor pri večerji se je omejeval na občasno mrmranje ali godrnjanje med posameznimi požirki piva. Med drugim je povedal to, da je samski, da vstaja pred sončnim vzhodom, in pohvalil se je, da živi pravzaprav le za delo na plantaži. Že zgodaj zvečer se je umaknil, pred tem pa pokazal na dve poljski postelji, ki sta stali na verandi, zavarovani z mrežo proti komarjem.