Razmere so postajale čedalje bolj brezupne, dokler ni skladovnica pivskih zabojev na nekem pločniku pokazala, v katero smer je treba raziskovati. Pravzaprav pivo sploh ni bilo daleč. Le prestopiti je bilo treba ulično »prodajalno« poceni ur in sončnih očal, zaviti po ozkem prehodu med dvema stavbama, se preriniti mimo kuhinje revne restavracije in na koncu stavbe zaviti v precej velik, mračen prostor, posejan z majavimi mizami na aluminijastih nogah. Del prostora je bil z gosto, kovinsko mrežo ločen od celote (nekako tako kot v stari menjalnici Bolafio v Trstu) in tam je skozi majhno lino v eno smer romal denar, nazaj pa pivo, ki so ga gostje molče in nekoliko zamegljenih pogledov srebali ob mizah. Pivska družba na eni strani je bila vse prej kot idealna, zato pa je bil izbor piv na drugi strani mreže prav kraljevski. Pilsner Ice, Kibo lager in Tusker iz pivovarne Kibo v Moshiju so delali družbo Nduvu in Serengetiju iz združenih pivovarn Dar-es-Salaama. Iz posebnega hladilnika so prinesli tudi odlični južnoafriški pivi Castle lager in Stout, ki ju licenčno varijo v Tanzaniji. Skratka, piva je bilo odločno več, kot se ga je dalo spiti naenkrat, in če ne bi želel dneva prebiti med vse bolj utrujenimi domačimi pivci, sem moral nekoliko robato šefico, zavarovano z mrežo, ki je govorila samo svahili, prepričati, da mi pivo proda za seboj. Da sem žejen, mi je matrona verjetno prebrala iz oči, za to, da bi steklenice (s katere sem hotel sneti nalepke) odnesel s seboj, pa ni zalegel noben nasmeh in še tako zgovorna kretnja. Izpulila mi je pivo iz rok in ga skozi mrežo odločno vrnila na svoj del igrišča. Pristopilo je nekaj pijančkov, ki jih je stvar začela zanimati, vsi in vsak po svoje smo govorili drug čez drugega, temperatura je naraščala, črna varuhinja steklenic pa je popustila šele takrat, ko sem privoli, da bom plačal dvojno ceno ...