Preden morski pes postane eksponat, razstavljen v ribarnici, mu kožo, hrapavo kot smirkov papir, olupijo. Zato je bolj podoben svinjski zarebernici kot ribi. »Je tale morski pes domačin?« smo vprašali. »Ja, ja, seveda. Iz slovenskega morja.« »Je cel užiten?« Ribič, ki je stal zraven, je takoj pojasnil, da glave ne kaže jesti, vse ostalo, s plavutmi vred, pa je užitno. »Ali grize?« smo gnjavili prodajalko. »Tale? Ne, kje pa. Tale liže,« je odgovorila gospa iz ribarnice in svetovala, naj zrezke spaniramo ali pa jih vržemo na raženj. »Hej! In zakaj obešaš rdeče zastave po mestu?« smo mimogrede pobarali inscenatorja Bergerja, ki nas je pospremil v ribarnico. »Kakšne rdeče zastave? Tele, na Tartinijevem trgu? Te visijo zaradi morskega psa,« je odgovoril. Zaradi tiste revščine v plastični vrečki? Zaradi siromaka, ki so mu v ribarnici vzeli kožo? »Ne, ne! Opazili so morskega psa,« je povedal smrtno resno. No, skoraj smrtno resno. »Tule se je pred enim tednom kopalo sto ljudi,« je pokazal na plažo, ki leži čisto zraven piranskega pristanišča. »Zdajle jih mogoče plava pet, šest. In še ti se držijo obale.« Vreme res ni bilo bog ve kaj in vremenarji so že nekaj dni pripovedovali tako grozne stvari, da bi na morju ostali le najbolj fanatični Švedi. Ampak tisti štirje, ki so čofotali v morju, zavarovanem z mrežo, so se kot klop držali obale. Morski pes v zalivu? Rdeči zastavi, dolgi kakšnih pet metrov, sta v vetru plapolali skoraj pravokotno. V Portorožu so rdeče zastave obesili na vsakih sto metrov. Manjše sicer, a čisto zadosti nervozne. In tudi na drugih plažah je plapolala kakšna rdeča cunja. Le v Fiesi bandiera rossa ni grozila. Cela kolonija je brezskrbno čofotala. Pionirke so si rdeče plavalne čepice nataknile na glavo zato, da se kdo iz črede ne bi izgubil in da bi frizure ostale suhe.