Osemmilijonski Azerbajdžan je pravzaprav značilna zgodba o propadu komaj vzbrstene demokracije v srednjeazijskih in kavkaških državah, nastalih iz nekdanjih sovjetskih republik. Je tudi zgodba o urzupatorstvu, avtokraciji in nasploh poslabšanju življenjskih razmer za večino prebivalstva. Azerbajdžan je imel še posebno težko zgodbo. V vojni z Armenci je izgubil pretežno z Armenci poseljeno pokrajino Gorski Karabah tudi zaradi poskusov državnih udarov in številnih nemirov. Demokratično izvoljeni predsednik nedavno umrli Abulfaz Elčibej je bil odstavljen in leta 1993, če zgodbo nekoliko poenostavimo, je predsednik postal Hajdar Alijev. Kontinuiteta? Lahko rečemo tako, čeprav ne gre za gladek prenos oblasti s starih na prenovljene stare strukture. Zdaj 77-letni Hajdar (včasih so pisali rusko različico njegovega imena Gejdar) Alijev je bil v zadnjih letih Brežnjeva vodja azerbajdžanske komunistične partije in celo eden od kandidatov za naslednika takrat že zelo bolnega generalnega sekretarja sovjetske komunistične partije. Močni mož je ostal vse do Černenkove smrti, ko se je postavil na napačno stran, in reformator Gorbačov ga je odstavil. Alijev je vseeno ohranil precej vpliva ter se v zmedi prevratov in poraza v vojni za Gorski Karabah predstavil kot človek reda in varnosti in uspel. Seveda je takoj zatrl opozicijo, jo odrezal od medijev, nekaj najglasnejših nasprotnikov pa poslal v zapore in morda celo v smrt. Ob tem je seveda uvedel kult osebnosti in sistematično opozarjal, da brez njega ne bi bilo stabilne države, ampak kaos, podoben tistemu v letih 1988 in 1993.