Sovjetska zveza je vzhodnoevropskim državam, kjer je bila po vojni nameščena njena vojska, vsiljevala svoj politični in gospodarski sistem. Podpirala je komunistične in delavske stranke v teh državah (imele so različna imena), da so se v nekaj letih dokopale do popolne oblasti in zatrle opozicijo iz vrst starih, tradicionalno močnejših političnih strank. Demokracijo zahodnoevropskega tipa je v teh državah zamenjala t. i. ljudska demokracija, ki naj bi bila vmesna postaja na prehodu v socialistično družbo. Po vzoru sovjetskega sistema so začele vlade vzhodnoevropskih držav izvajati agrarno reformo in podržavljati gospodarski potencial. Namesto prostega tržišča so uvedli načrtno gospodarstvo, ki je spodbujalo bazično industrijo in krepitev vojaške moči države, zanemarjalo pa je izdelovanje izdelkov za široko potrošnjo. Svobodo govora in tiska sta zamenjala cenzura in zapiranje drugače mislečih, kultura pa je bila v očeh oblastnikov zgolj primerno sredstvo za lastno propagando. Za poenotenje političnih ciljev je bil septembra 1947 na Poljskem ustanovljen Informacijski biro komunističnih in delavskih strank (Informbiro), v katerem sta poleg vladajočih strank vzhodne Evrope sodelovali še komunistični partiji Italije in Francije. Da gre zgolj za sredstvo prenašanja sovjetskih hegemonističnih teženj na druge države, je pokazalo leto 1948, ko je prišlo zaradi spora med komunističnima partijama Sovjetske zveze in Jugoslavije do osamitve Jugoslavije in do grožnje z vojaškim posegom. Kot odgovor na Marshallov načrt in ameriško pomoč zahodni Evropi je bil januarja 1949 v Moskvi