Roj. v Leipzigu. Po poklicu je bil mizar, od 1912 član Socialdemokratske stranke (SDP), med 1. sv. v. vojak, 1918 zaradi dezertiranja in revol. propagande dvakrat aretiran, od 1919 član KP Nemčije, 1928- 33 komunistični poslanec v reichstagu, nato v izgnanstvu v Pragi, Bruslju in Parizu, od 1938 v Moskvi. Med 2. sv. v. je bil član Narodnega komiteja svobodna Nemčija (Nationalkomitee Freies Deutschland). Leta 1945 se je vrnil v Nemčijo, 1946 je sodeloval pri ustanovitvi Enotne socialistične stranke Nemčije; SED, ki je nastala iz KP Nemčije in SPD, od 1949 je bil podpredsednik nove države NDR, od 1950 generalni sekretar SED. Po smrti predsednika države W. Piecka je bil od 1960 prvi predsednik novoust. državnega sveta. Kot stalinist je zatrl opozicijo in zavračal kakršno koli liberalizacijo ter dosledno zagovarjal t. i. teorijo o dveh nem. državah. Šele po postavitvi berlinskega zidu 1961 je postopoma sprostil razmere v gospodarstvu. Leta 1971 je bil prisiljen odstopiti kot generalni sekretar SED, a predsednik državnega sveta je ostal do smrti.