Za večino vernih Irancev je bila taka ureditev pravi balzam po omalovaževalnem Pahlavijevem režimu, ko je tajna policija Savak zakritim ženskam tudi z bajoneti snemala rute. A že kmalu po islamski revoluciji so Iranci ugotovili, da se z zamenjavo režima njihove osebne svoboščine niso kaj prida izboljšale. Odpor proti novemu zatiranju je rasel, protirevolucionarna opozicija se je krepila, vse dokler ni Homeini dobil nepričakovane pomoči za stabilizacijo razmer od novega zunanjega sovražnika. Iraški predsednik Sadam Husein se je namreč zapodil proti iranskim naftnim poljem, se zapletel v osemletno vojno ter tako v času globalne hladnovojne igre iskanja regionalnih zaveznikov postal novi ljubljenček ZDA. Iranci so zaradi velikega patriotizma in nacionalnega ponosa pozabili na neprijazne notranje družbene razmere. Ajatoli Homeiniju je do konca vojne z Irakom leta 1988 uspelo odpraviti vse zunanje znake nekoč sekularne države, zatreti opozicijo in utrditi svojo oblast.