" Takoj po kapitulaciji Italije sem namreč začel s slovensko šolo. Učili smo se pisati in brati ter računati po slovensko. Ko so prišle knjige, pa smo uvedli reden pouk. Iz Gorice se je sredi septembra umaknila gospa Stana Šturm, ki je bila po poklicu učiteljica vrtca. Prosil sem jo, naj prevzame manjše otroke, ki bi imeli svojo učilnico pri cerkvi, jaz pa bi večje učil v šolski sobi. Sprejela je in vse je lepo potekalo več mesecev. Otroci so bili veseli, ker so se učili v domačem jeziku. Šola je bila apolitična. Zdelo se mi je važno le to, da se naučijo brati in računati po slovensko. Vsaka politika je bila tvegana. V šoli ni bilo zastave z rdečo zvezdo, niti Titove slike. Pozneje sem zvedel, da je France Bevk poslal vsem partizanskim šolam ukaz, da mora biti povsod izobešena zastava z rdečo zvezdo in vse prireditve ali mitingi, kot so jih imenovali, prav tako pod njenim okriljem. Tudi na mitingih so vedno bolj poudarjali vpliv Sovjetske zveze . Nič ni pomenilo moje prizadevanje, moje delo, da sem otrokom pripravil slovenske knjige in jih že toliko mesecev učil, nič ni bilo to, da sem zbral skupaj knjige nekdanjega prosvetnega društva in jih posojal ljudem, ki so radi brali, nič niso bile igre, ki sem jih učil, nič toliko pesmi, ki so jih znali otroci - važna je bila zastava z zvezdo in Titova slika. K temu so hujskali tudi ljudi, ki so začeli verjeti, da je duhovnik proti svojemu narodu. Vse to je pripeljalo do tega, da je prišla dne 26. oktobra 1944 med poukom v šolo okrožna partizanska šolska nadzornica tovarišica Marija Rot-Dunja in mi povedala, da ne smem poučevati v šoli, ker je apolitična. Otroci so protestirali in jim je šlo na jok. Pouk smo zaključili in sem otroke odslovil. Popoldne je prišla ista tovarišica z Justom Peratom ( po domače Žefčevim ) v župnišče in sta mi dala navodila glede šole in iger: Brez zastave z redečo zvezdo in brez Titove slike nobene predstave! Najbolj ogabno se mi je zdelo to, da mi je prinesel tako prepoved bivši črnosrajčnik, ki je bil do kapitulacije Italije vojak fašistične vojske. Zdaj pa se je izdajal kot najboljši narodnjak. Povedal sem jima, da se ne strinjam, rajši opustim šolo, naj ljudje presodijo, kaj je prav. Zato sem dne 31.10. prejel pismo od Okrožja, v katerem so mi uradno prepovedali šolo in igre, ker se ne strinjam z njihovimi pogoji. Ljudje so bili zelo nejevoljni. Ena izmed deklet je šla na tečaj, da postane učiteljica. Tečaj je trajal nekaj tednov. Ko se je vrnila, je njen oče tako opravičil prepoved, ki so jo poslali meni: Veste, župnik nima tečaja! Nekaj tedenski tečaj je prekašal vsa leta mojega šolanja. In tako je bil duhovnik osmešen kot bebec. Na tak način so skušali vzeti ugled duhovniku. Vse prejšnje šole, skozi katere smo morali iti mi, so bile manj kot nič."