Samo dan potem, ko so ženske iz Loznice na trgu Anteja Bogićevića s svojimi telesi zaustavile kolono vozil z rezervisti in onemogočile prehod konvoja tovornjakov, ljudi in oborožitve, nas je na istem trgu pred občinsko hišo pričakala nič kaj pacifistično razpoložena množica. Pred mizo, ob kateri sta vihrali srbska zastava z zvezdo in še ena brez zvezde, so si ob zvokih srbskih vojaških koračnic fantje podajali pisalo in se podpisovali na seznam prostovoljcev, ki so svojo pomoč ponujali JLA. Z neba je neprijetno pršilo, zrak je bil težak od vonja po celulozi, ki jo predelujejo v bližnji tovarni, in zdelo se je, da se še zadnje srbsko mesto, ki se je sprva tako pogumno uprlo vojni in mobilizaciji, pogreza v močvirje bojevniške psihoze.