ggy Pop je dve uri norel, plesal, skakal gor in dol po ojačevalcih, klečal, se metal z odra v občinstvo, zganjal trušč in hrup in tako kljuboval svojim letom in stereotipom družbe, kjer se zaradi ustaljenega, rekli bi lahko normalnega funkcioniranja sistema blagovne menjave pričakuje tudi to, da zvečer ljudje (v srednjih letih) večji del tedna mirno in pridno sedijo doma pred televizorji in pasivno konzumirajo oglase in spremljajočo programsko vsebino. Pojem starega rokerja v svojem sprejetem pomenu, kjer gre za starega prdca, ki se je z zasluženim denarjem prijazno prilagodil fini družbi, za Iggja in njegove frende ne velja, tako kot v svojem zastarelem pomenu ne velja za Stonese, AC/DC in med drugimi tudi za Andrea Williamsa, ki pri 72 straši z novim albumom s pihali zamaščenega, zelo nesramnega ritma in bluza Can You Deal With It? Rock'n'roll je tu tudi zato, da izprašuje ustaljene zakonitosti družbe in kljubuje. The Stooges, ki so se nekoč upirali standardom z agresivnostjo zvoka, se danes upirajo času z vitalnostjo in vnovič postavljajo nove standarde. Iggy je koncert zaključil vrhunsko. V slogu igranja kitarista Rona Ashetona je izvedel novo verzijo klasike Raw Power, ki jo je napovedal z: »Hit me with Raw power!« Surova, bazična moč kitar in ritma je steber zgradbe glasbe AC/DC. Doslej si nikoli niso privoščili osem let pavze med albumi. A temu bendu se nikamor ne mudi. V več kot tridesetih let rolanja po sceni so si ustvarili odlično pozicijo in oblikovali edinstven zvok, ki z orjaškimi rifi, preciznim ritmom in svojo splošno eruptivnostjo navdušuje milijone poslušalcev različnih generacij. AC/DC so glasbena znamka z velikim kapitalom v skladbah, zgodbi, slogu, in so mašina, ki se počasi premika, ker jim ni treba več hiteti. Tudi priročno je narediti precejšnjo pavzo med albumi, saj so si njihove stvaritve nadvse podobne in preveč istega v prekratkih časovnih presledkih bi lahko škodilo. Zdi se, da so s prejšnjim albumom Stiff Upper Lip, ki je vzpostavil stik med sodobnostjo in