Nam imajo stari miti še kaj povedati? Ena od najlepših indijanskih legend govori o Beli bizonki, boginji, ki se je po izročilu prikazala plemenu Lakota in ameriške Indijance popeljala na pot lepote. Naučila jih je, kako živeti v harmoniji z naravo, jim prinesla obreda pipe miru in indijanske savne ter jim na koncu obljubila, da se vrne, ko jo bo človeštvo spet potrebovalo. Besedo je držala: gledališka ustvarjalka Romana Ercegovič jo v predstavi Bela Bizonka sreča na štiri oči. Hrepenenje popelje junakinjo v naravo, kjer pokliče boginjo svetlobe. Niti sanja se ji ne, da bo k njej najprej prišla njena sestra, črna boginja, ki jo v Indiji poznajo kot Kali, pri nas pa jo predstavlja Črna Madona. »Kdor hoče spoznati svetlobo, se mora najprej srečati s svojo senco,« pravi dramaturginja, ki je monodramo ustvarila pri obrednem gledališču Duša Zemlje. Za oder si je izbrala travnik v krajinskem parku Šturmovci pri Ptuju, ker je »narava najprimernejši prostor, da zaslišimo glas svojega srca«. Ercegovičeva preučuje obredno gledališče tudi na magistrskem študiju na univerzi Lesley v Cambridgeu v ZDA.