Z Rebeko me veže najgloblje prijateljstvo. Najgloblje in najdaljše. Koliko? Skoraj petnajst let? Ja, skoraj. Pred mnogimi leti, Kaja se je komaj rodila, bila je stara nekaj mesecev, sem se vračal z neke gledališke premiere. Bilo je ponoči, bil sem mlad, petindvajset let, in poln nad, energije, zaleta... Ustavil sem na počivališču ob avtocesti... Tam, kjer imajo najboljše kremšnite. Sedel sem ob oknu in žulil staro kremšnito, z okusom po cigaretnem dimu. Na parkirišču pred restavracijo so nemo stali dolgi, črni kamioni. Bil sem utrujen in zadovoljen. Zdelo se mi je, da sem tisti večer rodil dobro predstavo (šele čez čas sem si priznal, da je bilo rojstvo pravzaprav splav). Potem sem se vrnil k avtomobilu. Odprl sem vrata in takrat sem v tišini kasne noči zaslišal cviljenje. Pogledal sem okoli... Vsepovsod črna tema in pa redki avtomobili, ki so na avtocesti švigali mimo. Cviljenje pa je kar trajalo. Prihajalo je od kdovekod... Potem sem sedel v avto in zaloputnil vrata. Obrnil ključ... Skoraj sem že speljal, ko me je stresel nekakšen čuden in srhljiv občutek, kot da v tej popremierski noči nisem sam, kot da nekdo joka za mano, takorekoč 'vibrira v želji za mojo prisotnostjo'... Moja žena Petra, ki je amaterski ufolog, ljubiteljica neznanih letečih predmetov, bi rekla, da so me prežarčile vibracije ljubečega vesoljskega bitja... Izstopil sem iz avta... Otožno in komaj slišno cviljenje ni ponehalo. Šel sem okoli avtomobila. In zagledal sem jo. Čepela je tam in me začudeno gledala (takoj sem vedel, da zna govoriti). Nekdo mi jo je privezal na zadnji blatnik. Nekdo je hotel, da bi jo ubil. Vlekel bi jo po avtocesti, dokler ji ne bi meso postrgalo s kosti. Nekdo ji je hotel hudo smrt (prav gotovo kakšen tovornjakar). Vzel sem jo v naročje in jo posadil na sedež poleg sebe in ona me je (že koj na prvem srečanju) polizala po obrazu. Takoj se je počutila, kot da je že od vedno tu. Vso pot je gledala na cesto, kot da ve, da se pelje domov; samo včasih se je obrnila proti meni, spustila svoja črno-bela klapasta ušesa še bolj ob glavi, rahlo odprla gobček, da se je rozasto zasvetil jezik, in rekla: "Kod si hodil, tako dolgo sem te čakala!"