V Celju je ta čas v zavetišču 17 zasedenih postelj, možnost bivanja v njem pa ima 27 brezdomcev. Zdenka ugotavlja, da so se stanovalci zelo navezali na zavetišče, naposled je to njihov dom, zato želi obnoviti prehrambene in higienske navade ljudi, zmanjšati število poškodb in incidentov, sodeluje s centri za socialno delo, zdravstveno službo, občinami, SPIZ-om, dobrodelnimi organizacijami in študenti Fakultete za socialno delo. Zdenka Zupanc Zrinski se dobro zaveda, kako pomemben je posameznik, zato želi vsakogar spoznati osebno: »Bistveno se mi zdi, da človeku prisluhnemo. Še posebej, ko se znajde v težavah, za katere prav vsi vemo, ko jih imamo sami, da jim ni videti konca, zato ravno takrat potrebujemo predvsem posluh in razumevanje. To je osnova, ki ne le odpira pot strokovnjakom in organizacijam, ki se ukvarjajo s pomočjo brezdomcem, temveč predvsem v njih samih zbudi upanje in vero v lastno moč.« To potrebujemo prav vsi. Vendar pa Zdenka ugotavlja, da vsi nimajo primernega odnosa do brezdomcev. In prav humanizacija odnosa javnosti do brezdomcev je naloga, za uresničitev katere si prizadeva po svojih najboljših močeh.