je bil natančno takšen na pogled, kakršnega si je Jeremija narisal na Gori duhov, potem ko ga je ugriznila klopotača: njegovi lasje in koničasta brada so bili rdeči, bakreno rdeči, oblečen je bil v rumeno srajco in rožnat suknjič. Samo njegove hlače so bile razmeroma umirjene barve – steklenično zelene. Desna hlačnica je bila do kolena odrezana; pod njo je Jeremija zagledal mavčni ovoj. »Ne vem sicer, od kod si se vzel, kakor da bi padel z neba, Jeremija,« je rekel Finlay McCain in zarotniško pomežiknil z modrimi očmi. »Toda ko sem se prebudil po svojem opoldanskem spancu, si sedel tule v naslanjaču!« Jeremija se je odkašljal. »Odkrito povedano, tudi sam ne vem, od kod sem padel sem.« »In s tabo so se v Iris vrnile vse pisane barve. Sam se prepričaj, Jeremija!« Finlay je pokazal proti odprtemu oknu, kjer so se v sapici lahno premikale nežno rumene zavese z zelenimi pikami. Jeremija je vstal in stopil k oknu. Ozrl se je navzdol na najbolj pisano ulico, kar jih je kdaj videl: zazdelo se je, da se modre in rdeče, vijoličaste in rumene, rjave in zelene hiše kosajo za nagrado, katera od njih je najlepša, najbolj živobarvna. In po cestah so znova vozili avtomobili: rumeni, rdeči, modri, zeleni, črni, beli in srebrni! Kar nekoliko omotičen se je Jeremija vrnil k naslanjaču. 384