Televizijskega Svetnika oziroma Simona Templarja, ki ga je (v letih 1962-69) igral Roger Moore, noben gledalec ni jemal resno, zato pa je bil ta elegantni in inteligentni tolovaj vsem všeč, naj je počel še tako neverjetne reči; in navsezadnje je Roger Moore pred vsako epizodo gledalcu zarotniško pomežiknil in si tako priskrbel "odpustek" za vse vragolije. Phillip Noyce seveda ni prvi režiser, ki je iz Svetnika naredil filmskega junaka (to je bil že zdavnaj prej, preden je postal zvezdnik televizijske nadaljevanke), verjetno pa je edini, ki si je ta film zamislil v smislu tako stupidne izjave, kot: "Hotel sem povedati zgodbo o tem, kako je postal grešnik, in o človeku, ki se bori za odrešitev." To je isto, kot če bi rekel: "Hotel sem uničiti podobo Simona Templarja." In to je tudi storil.