Dunajska Državna opera je letos premierno uprizorila Verdijevo manj znano in zgodnjo opero v štirih dejanjih Ernani (libreto je napisal Francesco Maria Piave po Hugojevi drami Hernani). Začetek Verdijevega sodelovanja z libretistom Piavejem je bil uspešen (premiera opere v Benetkah leta 1844 je uspela), tako da je zanj pozneje napisal še devet libretov. Težko pa bi rekli, da je ta libreto eden boljših. Menda je Victor Hugo protestiral proti popačenju svoje drame, nepreglednosti in neverodostojnosti; na odru se to prepozna kot psihološko neprepričljive scene (ljubezenski trikotnik in štirikotnik, poizkusi ugrabitev, prisege, maščevanje, odpuščanje, zarota proti kralju, samomor v korist ljubezenskega tekmeca ipd.). Ernani je Verdijeva »učna opera«, v obrisih ima vse, kar je pokazal pozneje, vendar se nobena melodija ni prebila iz anonimnosti v spomin kot tipično verdijanska; bolj gre za tehnično in kompozicijsko spretnost, za hitro skladateljsko napredovanje kot za umetniški navdih trajne vrednosti. Pravzaprav gre za paradoks: opera terja od solistov, zbora in orkestra maksimalno angažiranost, in vendar uspeh na koncu ni tako velik, kot ga doživljajo druge, današnjemu času ustreznejše opere. Ernani pravega navdušenja ne izzove, razen toplega sprejema in nagrade za dobre pevce.