Čoln je ležal na gladini morja mirno, kot bi nasedel na nevidno čer. Le neprestano premikanje vodne mase skozi Velebitski kanal ga je počasi vodilo pod stenami Prvića. Poleg ubijalske vročine je bilo v čolnu čutiti še utrujenost in dolgočasje. Ležal sem na premcu in namakal stopala v mlačno morje. Pianist je bil napol zleknjen na krmi in z nogo neprestano gugal prazno steklenico bevande, kot bi nam hotel povedati, da je prazna. Kitarist je sedel sključen na pokrovu motorja in z nohtom luščil plasti stare barve. Ko je odluščil dvanajsto plast, je naveličano zavzdihnil. Pod njim je na klopi ležal iztegnjeni Miha in kadil. »Kje za vraga je pa Željko toliko časa?« je nenadoma zahreščal. »Pojma nimam,« se je oglasil kitarist, ki ga je zadnji videl. »Videl sem samo njegove mehurčke, kako so se oddaljevali tjale dol.« Z roko je pokazal vzdolž stene. »Odkar se je potopil, sta minili že dve uri,« je dodal pianist. »Ja madona, saj je imel zraka samo za eno uro!« je skočil Miha. »Mogoče je plaval daleč naprej, pa se zdaj vrača po površini? Pojdimo mu naproti,« je predlagal pianist. To se nam je zdelo pametno. Pognali smo motor in čoln je zarezal brazdo vzdolž otoka. Petnajst minut smo se vozili proti severu in opazovali strmo obalo in morsko gladino. Nikjer nismo zaznali brbotanja zračnih mehurčkov in tudi nasproti nam ni nihče plaval. Obrnili smo in pluli po isti poti nazaj do rta. Potem smo pregledali še obalo za rtom. Nikjer ni bilo sledi za Željkom. »Tole pa ne bo dobro!« je ugotovil Miha. »Pa menda ni ostal spodaj?« sta prebledela muzikanta. Glede na njegovo staro opremo bi bilo to čisto mogoče. In na njegovo porabo zraka tudi! Dihal je kot ventilator in je svojo jeklenko običajno podihal dvakrat hitreje kot drugi. »Vsaj eno uro bi moral biti že zunaj,« je še dodal Miha. Vsi smo viseli čez rob čolna in poskušali s pogledom prodreti čim globlje, če že ne do dna. V najinih jeklenkah je bilo še nekaj zraka, sem se spomnil. To me je navedlo na brezupno misel. »Pogledat grem dol! Pelji me tja, kjer si ga nazadnje videl,« sem predlagal kitaristu. Oblekel sem se hitro kot še nikoli poprej. Manometer mi je pokazal petdeset atmosfer. Še četrtino zraka sem imel v jeklenki. Ni bilo bogve kaj, ampak bolje kot nič. Spustil sem se na dvajset metrov, toliko da sem dobro videl dno, in krenil v smeri, kot mi je pokazal krmar. Popoldansko sonce je bilo za otokom, zato sta bila stena in dno pod njo že v senci. Vidljivost je bila zato precej slabša, toda Željko je imel na sebi nekaj kosov svetleče opreme, zato bi ga zlahka opazil, če bi ležal na dnu. Zraka mi je hitro zmanjkalo in sem moral spet gor. Zamenjal sem jeklenko z Mihovo, toda po dvajsetih minutah je bila tudi ta prazna. »Nikjer ga ni,« sem poročal. »Kaj bomo zdaj?« Krmar je predlagal, da bi še enkrat pregledali vso obalo, kjer bi lahko bil. Preiskali smo jo in nato še enkrat. Na kopnem ga ni bilo. Moral je biti pod vodo! Štiri ure je že minilo, odkar se je šel Željko potapljat. Tri ure več, kot je lahko zdržal pod vodo s svojo zarjavelo jeklenko.