to zavajanje mladih privržencev z lažmi in prevarami. Predstava se zaradi svoje eklektičnosti izmika neki določeni dramaturški opredelitvi, kakor se tudi sam roman, v katerem so zgodovinski, pustolovski, filozofski, ljubezenski in še drugi segmenti. Najbolj tologije kakršnega koli tipa, kot je omenila predavateljica Novak – Popova, češ da je to že v principu omejevalno. V lični knjigi je torej nekaj zvenečih imen kot Lili Novy, Saša Vegri, Ela Peroci, Alenka Glazer, Ifigenija Zagoričnik, Vida Taufer, pa tudi cela vrsta manj znanih, a kvalitetnih pesnic. Kot rečeno, je v publikaciji tudi nekaj “naših” zamejk: Marija Mijot, Bruna Pertot, Ljubka Šorli, Irena Žerjal. Knjigi in pesnicam bi moral, po sili razmer, zarezati brazdo v renomirani svet slovenske literature še kak priznan literarni kritik, čeravno tudi to ni zagotovilo za uspeh in “rehabilitacijo” ali priznanje teh obrobnih ali ne po svoji krivdi manj znanih avtoric. Umberto Eco pravi, da nerad piše spremne besede in recenzije novopečenim literatom, češ da je to prej v škodo kot v korist avtorjem. Vprašanje, ki se ob omenjeni publikaciji postavlja, je, ali ne bi nemara tovrstna publikacija, ki ponuja samo ženske avtorice, pomenila nekakšno “getizacijo” le teh in s tem nekoristno ločevanje od moških sovrstnikov. Upajmo, da pomeni antologija vendarle začetek novega, bolj sistematičnega, širšega, objektivnega pogleda na literaturo in uvod v literarno-zgodovinsko obravnavo del pesnic, ki bo pokazala in dokazala resnično vrednost njihove literature. Adrijan Pahor