Misliti prevod je premišljeno sestavljena knjiga s ponudbo izjemno zanimivega, poučnega, pogosto celo zabavnega branja. Vsebuje mnoge klasične »bisere« - eden najsijajnejših je gotovo Hieronimova polemika, ki je tako po slogu kot po duhu tudi danes povsem sodobna in zares briljanten ter duhovit zgled tega žanra. Zbornik pomeni izčrpen pregled zahodnih teorij prevajanja, obenem pa je avtorica s spretnim izborom demonstrirala, da vprašanje prevoda ni le vprašanje reprodukcije izhodiščnega besedila v ciljnem jeziku, ampak nujno odpira tudi filozofska, hermenevtična, sociološka, antropološka, kulturološka vprašanja, s katerimi smo začeli tale zapis. Posebne pozornosti so vredni poznavalski komentarji Kocijančičeve, v katerih prikazuje odlike in slabosti posameznih teorij in nekako implicira stališče, da mora biti dober prevajalec ozaveščen o teoretskih vidikih prevajanja, da pa »prave« teorije prevajanja ne more biti. So le pragmatične odločitve, kot ponazarja tale njena ugotovitev: »Če je prevajalec prepričan, da mu je pomen izvirnika v celoti in odkrito dosegljiv, se bo pogosteje odločal za poenostavitve in dinamično ekvivalenco, če pa meni, da besedilo skriva v sebi mnogo skrivnosti in pomenov, ki mu kot posamezniku niso in tudi nikoli ne bodo do konca pojasnjeni, potem se bo odločil za formalno ekvivalentni prevod.«