pred začetkom ogleda namreč natanko ve, da ga čaka kakšne pol urice estetskega in intelektualnega užitka pa tudi nekaj nelagodja, ki ga izzovejo ponavadi zares briljantne domislice in njihova kirurško natančna realizacija. Verjetno se nekako tako počutijo vsi tisti, ki morajo iz nedelje v nedeljo iz svojega kokpita gledati izpuh Schumacherjevega ferrarija in se spraševati, kje, hudiča, je napaka, sem to jaz ali moj avto; zraven pa najbrž slutijo, da je problem v obeh. No, ampak tokrat je bil občutek vseeno malo drugačen: poleg idej, ki verjetno zaradi posebnosti skandinavskega agencijskega sistema in zanimive, včasih celo čudaške skandinavske mentalitete menda res lahko nastanejo samo tam, sem si lahko ogledal tudi akcije in oglase, pri katerih je bilo mogoče prav dobro razumeti in celo v obratni smeri zasledovati tok misli tistega (ali tistih), ki so celo zadevo spravili v življenje. Občutek ob gledanju in analizi je bil nekako prav domač; zdelo se je, da bi si polovico tistega reela lahko čisto mirno izmislili v Ljubljani. A nekaj minut pozneje, ko sem pravzaprav kar zadovoljen sam s seboj korakal mimo plutovinaste deske, na katero v agenciji obešamo svoje in konkurenčne oglase (da imamo nenehno pred očmi, kakšno je stanje in kaj se dogaja), sem se moral ustaviti in še enkrat premisliti tisto, kar mi je šinilo v glavo, potem ko smo ugasnili videorekorder in prižgali luči. Drži, polovico tistega reela bi si lahko izmislili v Ljubljani. Lahko. Pa si ga res?