»Ne morem verjeti,« je odkimavala Meta, »ne morem verjeti. Kar z vlakom smo se peljale nekam, kamor vlaki sploh ne vozijo.« »Ja, če smo pa čisto avtomobilizirane, smo razvajene mestne pupe.« »Ampak, da nismo opazile, da se peljemo na zgodovinskem vlaku?!« Meta še vedno ni mogla verjeti. »Pa je izgledal kaj zgodovinsko?« »Ne vem, meni se ni zdel nič kaj posebnega. Vlak pač. Res pa je, da se že celo večnost nisem vozila z vlakom, kaj pa vem, kako naj bi izgledali današnji vlaki!« »Mislim, a je bil na premog?« »Zdi se mi, da smo večino časa na vlaku prespale.« »Večino časa smo prespale na peronu.« »Točno, zato so bili pa peroni tako zaraščeni s travo in plevelom, ker vlaki sploh ne vozijo,« se je spomnila Meta. »Oh, Meta, tisto je bil travnik!« Meta me zabuljeno pogleda. »Saj boš videla, ko boš razvijala slike. Sem vse dokumentirala.« se smejem. Ljudje na avtobusu nas mrko opazujejo. Vlečejo na ušesa in potem čudno gledajo. Če jim ni nič jasno ja kaj pa potem sploh vlečejo na ušesa?! Ata, ki sedi nasproti nas, je ob poslušanju pozabil zapreti usta, kot da bi bil na šovu Ricky Lake, zato mu pokažem jezik. Zgrožen je. Navsezadnje jih kažem okrog trideset, in takole obnašanje pri mojih letih … Užaljeno gleda skozi okno. »Še sreča, da smo ujele zadnji avtobus,« olajšano vzdihne Dana, »Jaz imam dovolj divjine, zdaj bi potrebovala en teden toplic.« »Prav nič ti ne bi škodilo malo narave vsake toliko časa, samo poglej, kako zdravo imaš obarvana lica.« »To je od travarice!« se smeje Meta. Dana jo zelo grdo pogleda. Zelo, zelo grdo. Ampak nič ne reče. Navsezadnje smo vse prav srečne, da se končno peljemo v Ljubljano.