Nekoč je Abu Bakr za dva dni izginil. Ko sem enega od vaditeljev povprašal o njem, mi je povedal, da je bolan. Sklenil sem, da ga obiščem v hiši, kjer je živel z drugimi, ki so vodili taborišče. Videti je bil prav bedno. Ležal je na postelji z zaprtimi očmi in se komajda premikal. Zbolel je za malarijo, ki je bila v taborišču dokaj pogosta zaradi rojev komarjev, ki so nadlegovali ljudi. Sedel sem k njegovi postelji. »Asalamu’alajkum,« sem rekel. »Pravkar sem izvedel, da si zbolel. Kako si?« »Dobro, brat moj, dobro.« Stokal je in glavo nagnil na levo in potem na desno. Na tleh ob njegovi postelji je bila injekcija, napolnjena s tekočino. »Kaj pa je to?« sem rekel in jo vzel v roko. »Zdravilo. Nekdo mi ga mora vbrizgati. Ali greš, prosim, prosit doktorja?« Mislil je na brata, ki je imel v taborišču majhno ambulanto. »Lahko ti jo jaz dam,« sem predlagal. V belgijskih bolnišnicah sem prebil toliko časa in tam so mi vbrizgali toliko zdravil in analgetikov, da sem do podrobnosti vedel, kaj je treba narediti. Abu Bakr me je s hvaležnostjo pogledal. »Jo znaš dati?« Pokimal sem. »No, potem pa mi jo daj.« Pripravil sem injekcijo, poiskal arterijo in mu hitro vbrizgal zdravilo. Presenečeno me je pogledal, ko sem mu povedal, da sem že končal. »Brat moj,« me je pogledal s hvaležnim nasmehom. »Toliko injekcij sem že dobil, kar sem v Afganistanu, a tokrat je bilo prvič, da me ni bolelo. Hvala ti.« Bil sem zelo srečen, da sem mu lahko pomagal. Že sem hotel zapustiti sobo, ko sem v kotu opazil nekaj nenavadnega – ogromno ostrostrelsko puško. Abu Suhail nam je govoril o njej, a nisem vedel, da jih imamo v taborišču. Strašno sem si želel streljati z njo. Abu Bakr je opazil navdušenje na mojem obrazu. »Zelo mi je žal, brat. Ta puška je prišla iz Amerike in zanjo nimamo pravega streliva.«