Zalivski tok, tok v severnem Atlantskem oceanu, ki prinaša zahodni Evropi zmerno podnebje. Njegove tople vode izvirajo v Severnoekvatorialnem toku (ki v Atlantskem oceanu prečka ekvator). Te vode potem tečejo v Karibe in Mehiški zaliv, ki ga zapustijo skozi Floridski preliv kot ozek, hiter in močan tok. Njegova hitrost na površini je lahko v redu velikosti 2m/s (to je za tok veliko). Tok teče vzdolž meje med hladnimi obalnimi vodami in toplim *Sargaškim morjem. Je zahodni krak severnoatlantskega subtropskega *vrtinca oceanske cirkulacije. Potem, ko sledi *kontinentalnemu pobočju do Cape Hatterasa (35° S), se obrne proti vzhodu in se vedno bolj razliva, dokler ne postane znan kot Severnoatlantski tok. Del se kasneje obrne proti jugu kot Kanarski tok, vzhodni robni tok vrtinca oceanske cirkulacije. Ko zapusti obalo pri Cape Hatterasu, začne tok znatno vijugati. Včasih so ti zavoji odrezani (nekaj podobnega kot *mrtvi rokavi) in nastanejo osamljeni obrobni vrtinci. Tisti, ki so odrezani na severni strani toka, so toplejši od voda, ki jih obdajajo (na to vplivajo mrzle vode *Labradorskega toka) in tisti, ki so odrezani na južni strani, so hladnejši od toplih voda Sargaškega morja. Vrtinci merijo več sto kilometrov v premeru in se – tako kot tokovi, iz katerih nastanejo – širijo v precejšnje globine; podobni vrtinci nastajajo vzdolž močnih tokov tudi drugod po svetu.