njemu glasu in je tudi v času enoumja ostal zvest duhovnosti. Družina ga je zaradi goreče predanosti duhovnosti zapustila. Ko mu je žena dala ultimat, naj izbere med njo ali bogom, je raje izbral boga. Deset let preden se je odločil zapustiti civilizacijo, je nad pečjo narisal votlino in rekel, da bo postal puščavnik. Vedel je, da bo nekega dne moral oditi iz vasi in zapustiti civilizacijo. Pred dvema letoma se je to tudi uresničilo. Po zgledu svetega Frančiška, ki je vse dobil, ko je vse zapustil, je v molitvi boga zaprosil, da bi mu nekdo dovolil bivati na nekem mestu. Enkrat se je sprehajal po gozdu »Kovačevc« in zaslišal zvok motorke. Žagal je nekdanji župan občine Grosuplje. Povedal mu je, kolikokrat si je zaželel, da bi si na tem kraju postavil hišico za meditacijo. In tako je nastalo gozdnato bivališče iz več majhnih skromnih kolib. Avguštin zdaj preživlja veliko časa v molitvi in meditaciji za vso Slovenijo. Napoveduje, da je pred njim še štirinajst let življenja in da bo umrl natanko na božič, ko bo star osemdeset let. Zatrjuje, da je po treh letih in pol meditacije doživel razsvetljenje. Prve njegove besede v razsvetljenem stanju so bile: »Vse je iluzija in prevara uma.« Drug izrek pa je udaril po svetih spisih: »Vsi sveti spisi so potvorba človeštva.« Bog ne piše knjig, ampak svojo misel sporoča telepatsko. Indijski izrek pravi: Resnica je onkraj besed. Prava duhovnost je odprtost transcendentnemu, je odprtost resnici in vsemu, kar nas obkroža.