A prav primerjava s sladoledarji razkriva bistvo nerazumevanja položaja, v katerem se znajdejo kmetje, ko se odločajo za naložbe v Sloveniji, še bolj pa kmetje v nerazvitih področjih, kot je Tolminsko. Sladoledar si lahko (morda z denarjem, ki mu ga posodi drug sladoledar - sorodnik) uredi prostore, kupi potrebno strojno opremo, pridobi uporabno dovoljenje, potem naroči še surovine za izdelavo sladoleda itn. Sirarna na kmetiji pa se rodi iz potrebe po napredku in izboljšanju gospodarskih pogojev kmetovanja. Zamisel se ponavadi rodi, ko je čreda še maloštevilna, zato je treba vzporedno razmišljati tako o selekciji živali kot o predelavi, ki na začetku poteka v improviziranih prostorih, morda kar v nekdanji drvarnici, če je le tako preurejena, da zagotavlja higiensko neoporečnost mlečnih izdelkov. Hkrati nastajajo načrti za novogradnje, a preden je mogoče začeti graditi, je treba pridobiti veliko papirjev, lokacijsko in gradbeno dovoljenje, velikokrat tudi dovoljenje za spremembo namembnosti zemljišč itn. To pa v naši državi traja in traja. Medtem pa se kakšen inšpektor odloči, da takšnega nereda ne gre več prenašati, in poskrbi za enakopravnost kmetov in sladoledarjev z odločbo o zaprtju sirarne. In spravi na rob finančnega zloma še kakšno kmetijo, ki se je po čudežu ohranila.