»Smo kmetija v razvoju,« pravi 28-letni David, »začel sem pred šestimi leti z desetimi glavami, potem smo čredo povečevali. Prodaja sira je pri tem pomenila pomembno postavko. Seveda smo si ves čas prizadevali pridobiti dovoljenja. A se zatika pri birokraciji, ki dela prepočasi. V resnici je država tista, ki si je izmislila, da moramo imeti razne papirje, ni pa poskrbela za to, da bi jih lahko pridobili brez zapletov. Čakamo že eno leto. Lani sem štirikrat pisno zaprosil inšpektorja za ogled, pa se ni odzval. Zdaj pa je prišel zapreti mlekarno. Če boste vprašali njega, vam bo verjetno rekel, da smo imeli dve leti možnost urediti zadevo. A ko je prvič prišel na ogled, je povedal, kaj moramo urediti; drugič sta manjkali še dve malenkosti, ko smo to uredili, sem ga štirikrat pozival na ogled, pa ni prišel. Pred enim letom sem vložil prošnjo za spremembo namembnosti zemljišč, ker sem nameraval graditi nov hlev na prvem območju. Zdaj imam hlev tik ob mlekarni, moral bi ga preseliti na drugo lokacijo, kjer imam že manjši hlev, tako da bi imel v novem hlevu vso živino, v starem hlevu, ki je ob stanovanjski hiši, pa bi uredil mlekarno. Tega se ne da narediti v 14 dneh, morali bi mi dati papirje in leto dni časa. Mlekarno sem sposoben urediti v dveh mesecih, živino lahko izselim, če vem, da bom dobil papirje za hlev. To tudi želim storiti, saj ne morem imeti 40 glav v treh hlevih, krmo pa na petih lokacijah. Zaprtje sirarne pomeni zame gospodarski zlom, saj sem najel veliko posojil. Danes mi pomagajo tata, mama in dekle. Delamo vsi štirje za eno plačo, ko starša ne bosta mogla več, bo treba nekomu dajati plačo. Če bom hotel to plačevati od mleka, ne bo šlo. Vztrajamo zato, ker upamo, da bomo nekoč imeli nov hlev in da bo vse v redu. Zdaj je vprašanje, kaj bo s čredo, ki je trenutno med boljšimi v Sloveniji. Vse to zaradi enega papirja, ki ga država ni sposobna zagotoviti.«