ANTON ANDERLIČ: Če ste že začeli s tem, da ste veseli tega poročila eni in drugi, potem bi tako lahkotno lahko ugotovil, da bi jaz moral biti najbolj vesel tega poročila, pa ne vem, če sem res. Sem prej zaskrbljen. Namreč od junija 2006, pol leta pred podpisom pogodbe, je bilo jasno, da bodo nekatere te stvari se pokazale kot pomanjkljivost, slabost, da ne rečem tudi kot problematične. O oklepnih avtobusih je bilo takrat govora, o zagotovilih bombastičnih, kako bo za tisti denar kupljeno vse in več, vseh 135 opremljenih, najprej 150, in seveda tukaj se postavlja sedaj vprašanje, kaj smo dobili in kaj bo še sploh potrebno za ta odbor, za člane, prejšnjo koalicijo, za javnost, da bomo začeli se spraševati o tem kaj smo s tem poslom sploh dejansko naredili. Ali samo dali tako rekoč na mizo 278 milijonov, bodili pa bomo karkoli bomo dobili. Kaže se tako. Če so te ugotovitve točne in 27. maja tega leta, je bilo na odboru dogovorjeno, takrat so se pojavile informacije s strani ministrstva, da preprosto niso ta vozila opremljena zadostno, da oborožitev tako ali tako ne zagotavlja tistega kar bi mi rabili za uresničevanje ciljev, ki smo si jih naložili v dogovoru z Zvezo Nato kakor tudi ciljev, ki smo si jih naložili za nacionalno obrambo. In takrat je bilo dogovorjeno, da bomo mi dobili nemudoma poročilo, če bo treba tudi zaprli sejo. Tukaj so citati predsednika odbora, so citati ministrice itn. Nič od tega in tukaj pade