Alerion je prvič omenjen v pismih popotnika Presterja Johna, ki je pisal o čudesih Daljnega vzhoda. Lepo upodobitev aleriona, imenovanega gwaijhir, smo videli tudi v trilogiji Gospodar prstanov, kjer je najprej rešil Gandalfa, v zadnjem delu pa še Froda in Sama. Alerion kot kralj ptic se pogosto pojavlja tudi v heraldiki. Čeprav še danes z vseh strani sveta dobivamo poročila o orjaških orlih (ki pa, zanimivo, za ljudi niso nevarni), pravega aleriona ni ujel še nihče. A alerion bi moral prepustiti prestol neki drugi vrsti, če bi bilo mogoče dokazati, da obstaja. Zgodbe o njej poznajo vse civilizacije. To je najbolj razširjena mitološka pošast na svetu: zmaj. Poznajo ga vsa ljudstva in vsa časovna obdobja. Najbolj presenetljivo je to, da se opisi teh pošasti ne razlikujejo veliko. Zmaji naj bi bili zelo velike štirinoge živali s kačjim trupom, podolgovato glavo z gobcem, skozi katerega bruhajo ogenj, ter dolgim in močnim repom. Lahko imajo krila ali pa ne. V alkimiji jim rečejo uroboros in so znak večnosti. Največkrat so upodobljeni z repom v gobcu, kar naj bi pomenilo samouničevanje, v resnici pa to pomeni spojitev dveh načel: moškega in ženskega. Zmajev rep simbolizira ženske organe, zmajeva glava pa moške. V Evropi so bili zmaji utelešenje zlih sil, saj so uničevali tako živali kot drobnico in hiše. Na vzhodu so utelešenje dobrih sil in če jih pravilno častijo, prinašajo blagodejen dež, odvračajo viharje in nasploh prinašajo srečo in zadovoljstvo. V Indiji prežijo zmaji predvsem na golobe, ki se pred njimi zatečejo na posebna drevesa, katerih sence se zmaji bojijo. Zato stražijo na sončni strani drevesa, golobi pa se zbirajo na senčni. Ko sonce počasi potuje preko neba, se premika tudi senca drevesa, z njo pa se premikajo tudi zmaji in golobi. Če kakšen golob zapusti senco, ga zmaj takoj požre. Zmajevi sovražniki so štorklje, jeleni in posebna vrsta afriške in maloazijske mačke, imenovana ichneumon. Kadar ta zagleda zmaja, se pred ognjem zaščiti z blatom, si z repom zapre nosnice, napade zmaja in ga ubije.