Ob tem se poraja vprašanje, ali niso tako, kot so potihem ponoči pripeljali azilante v Črnomelj, v javnosti želeli izkriviti sliko o tem, kaj si Črnomaljci v resnici mislijo. Ali pa je bilo župana sram, da ima občane, ki nasprotujejo azilantom? Se je bal, da se bodo nanj usule kritike o ksenofobičnih Črnomaljcih? Toda, so zares tako sovražno nastrojeni do tujcev, kot jim nekateri očitajo? Marsikdo je gotovo že pozabil, da je spomladi 1992 v črnomaljski begunski center prišlo skoraj 1.200 beguncev iz Bosne. A revoltov, kakršni so danes med Črnomaljci, takrat ni bilo. Zato, ker so si ubogi, izmučeni, prestrašeni, neprespani rešili zgolj golo življenje in culico. In če so bili takratni begunci deležni pomilovanja, so tokratni tudi sami poskrbeli za odpor med domačini. Mnogi azilanti so se namreč obnašali prav izzivalno. V mestu, ki ne slovi po socialni blaginji, je domačinom takoj padlo v oči, da "azilanti, ki so ostali brez vsega", na veliko zapravljajo denar za alkoholne pijače in da jim ni težko odšteti nekaj deset tisoč tolarjev za mobi kartice.