Večinoma se rodimo v sterilni bolnišnici, kjer nam takoj posekajo naravne korenine, cepijo nas in nas pitajo z nenaravno kemično hrano. Bodoče življenje mladih bi se moralo začeti z naravnim rojstvom v krogu družine in naravnim odraščanjem. Vsak »zemljan« ima z rojstvom pravico do koščka zemlje. Skrajni čas je za zemljiško reformo, ki bi to upoštevala. Ko tako odraščamo odtujeno od narave in njenih bitij, izgubimo zmožnosti naravnega odnosa do soljudi. Odraščanje v simbiozi z rastlinami, živalmi in ljudmi omogoča izkušnje skladnih medsebojnih stikov in izostri naš čut odgovornosti, da ravnamo kot misleči posamezniki, se odgovorno odločamo, ne pa da se prepiramo, kdo ima prav. Z opazovanjem sobitij bomo ugotovili, da je narava popolna in da je stvarstvo mislilo na vse: vse je medsebojno povezano in ničesar ne moremo izboljšati. Naša naloga je, da to popolnost ohranjamo.Ni neumnih ne pametnih ljudi, vsak se znajde, če se mu ni treba podrejati. Neumne in pametne jih naredimo mi sami, da bi lahko izkoriščali šibke. Pri svojih projektih sem imel z vsemi ljudmi (odraslimi in otroki – sirotami, otroki s ceste, otroki s smetišč itd.) po svetu le najboljše izkušnje. Ne smemo biti torej pokroviteljski, pač pa jim moramo dati priložnost, da izkoristijo svoje sposobnosti. Uspeh, veselje in priznanje so največje plačilo, najboljša terapija, ki prinaša tudi pomembne gospodarske učinke. Praktičen primer je moj projekt BERTA, pomoč za življenje – v Bad Ausseeju na avstrijskem Štajerskem –, prva Holzerjeva permakultura za invalide na vozičkih v Evropi.Generacijski problem – velika pomanjkljivost naše družbeNaši starši in stari starši se na smrt dolgočasijo v domovih, otroke in vnuke pa poneumljajo računalniške igre, videoigrice in televizija. Smisel stvarjenja je, da starejši prenašajo svoje izkušnje in modrost na otroke in vnuke. Otroci imajo vso pravico do tega in tako se lahko veliko bolje pripravijo na življenje. Zavedati se moramo, da delamo tu veliko napako. Hiša generacij in skupni projekti bi morali omogočiti, da bi zapolnili te družbene vrzeli. Pouk bi morali razdeliti tako, da bi obsegal tako prakso kot teorijo. K vsakemu vrtcu sodi vrt, k vsaki šoli kmetija in k vsaki univerzi kmetijska posest. Ti omogočajo praktično eksperimentiranje. Bili bi primerna središča za usposabljanje naših otrok za prihodnost – in s tem tudi za prihodnost naše družbe. Izobraževanje, specializacija, napredek, poneumljanje Z današnjo moderno, tako imenovano napredno izobrazbo mlade ljudi vzgajajo ločeno od narave in jih izkoreninijo. Če nismo sami opazovali povezav, medsebojnega vplivanja in simbioz v naravnem krogotoku, jih tudi ne moremo prepoznati, niti razumeti. V ta popolni krogotok stvarstva se preprosto ne znamo vključiti. In posledica? Namesto da bi razumeli, kako naravni krogotoki delujejo, mislimo, da jih lahko izboljšamo, in se skušamo proti njim boriti, namesto da bi jih doumeli. Naša naloga bi morala biti naravo usmerjati, ne vanjo posegati. Potrebujemo zdravo pamet in ustvarjalno mišljenje. Naši otroci in vnuki se poneumljajo v šolah in univerzah, nekateri celo daleč zabredejo. Ne zato, ker bi bili učitelji ali profesorji preneumni, ne, ampak zato, ker morajo poučevati po učnem načrtu, s katerim pogosto niti sami ne soglašajo, in pustijo, da jih vodijo politiki in lobisti. Ampak kjer je volja, tam je tudi pot, gospod profesor! Če pa na profesorja vplivajo politična stranka ali lobisti, potem ne more in ne bo ničesar spremenil. Znanost, ki jo čez vse poveličujemo, se je tako zelo oddaljila od prakse, da večina ljudi ne razume in ne sprejema njene teorije. Manjka že več členov verige. Znanost in politika se vse do danes nista primerno odzvali na velike okoljske spremembe (segrevanje ozračja). Kot kaže, finančni interes in korupcija preprečujeta potrebne odzive in ukrepe. Neizogibne katastrofe, do katerih bo prišlo, bodo obsežne, kar lahko povzroči le propad tega bolnega sistema. Onesnaženje zraka, vode in zemlje nas je oropalo zdrave eksistenčne osnove zaradi uporabe kemije in umetnih gnojil v monokulturnem kmetovanju. Hrana je naše zdravilo. Kmet bi moral pridelovati živila in ne hranil, ki le zapolnijo želodec in so manjvredna ter obremenilna zaradi monokulturnega načina pridelave. Prav tako bi moral ljudem posredovati spoštljiv odnos do soljudi, rastlin in živali matere Zemlje. Realnost je žal popolnoma drugačna. S smernicami in zahtevami EU je kmet postal nesamostojen in odvisen. Ponižali so ga v prejemnika subvencij, ki naj bi izravnale njegove omejitve in manj ugoden položaj. Subvencije ali tako imenovana denarna nadomestila so le delna poravnava zgrešene kmetijske politike nacionalnih in EU-zakonov ter uredb. Rasti ali propasti je geslo EU. Specializacija, modernizacija in množična živinoreja Ljudje obravnavajo živali samo še kot blago. Tako izgubijo odnos do sobitij. Posledica je množična živinoreja, ki pohablja sobitja z odstranjevanjem rogov, rezanjem kljunov, peruti in repov, električnimi udari naprav za opominjanje krav, z nepotrebno velikimi ušesnimi znamkami itd. Iz tako mučenih živali ne morejo nastati zdrava živila. Če se žival ne počuti dobro, je tudi proizvod oporečen. Kmet je duša naroda! Če umre kmet, z njim umre njegova dežela. Z odločanjem od zgoraj, kako naj se kmetuje, se nepopravljivo izgublja stara kulturna dediščina. Stare, stoletja hranjene oplemenitvene in predelovalne postopke onemogočajo oziroma prepovedujejo predpisi EU. Osrednji, ogromni predelovalni obrati, kot so klavnice, industrijske pekarne, žganjarne, mlekarne, sirarne itd., so pooblaščeni za predelavo in prejemajo visoke subvencije. Kmetom so otežili oziroma odvzeli možnost predelovanja in plemenitenja lastnih izdelkov, da bi zadostili zahtevam velikih predelovalnih obratov.Manjši kmetje, usmerjeni v biološko pridelavo hrane, prejemajo manj subvencij in morajo plačevati višje davke. Vse drugo, kot vemo, se uredi samo. Kmet, ki je tako rekoč suženj na svoji lastni kmetiji, je največkrat do vratu zadolžen zaradi čezmerne mehanizacije in specializacije, zgaran, pokoren, preobremenjen s številnimi administrativnimi postopki. Je žrtev našega napihnjenega upravnega aparata in životari v popolni odvisnosti. Kdo se še čudi, da otroci ne marajo nadaljevati trnove poti svojih staršev? Rešitev vseh težavZa boj proti temu napornemu upravnemu aparatu, ki onemogoča zdravo pridelovanje hrane, je potreben državljanski pogum, ne obnašanje lemingov*. Postavimo se v nasprotnikovo vlogo – v vlogo rastline, živali ali človeka – in se vprašajmo, ali bi se v njegovi vlogi dobro počutili. Ali se deževnik dobro počuti, ali je zemlja zdrava? Tudi rastlina in žival se dobro počutita, če živita v ustreznem biotopu in svobodno. Največji uspeh in korist dosežemo, če pravilno usmerjamo usodo. Zemljo je treba uporabljati, ne pa izrabljati. Raznolikost je tista, ki ohranja sistem, ne enoličnost. Naša naloga v stvarstvu je ustrezno krojiti usodo, ne boriti se proti njemu. Narava je popolna, prav nič je ne moremo izboljšati. Če to kljub temu poskušamo, sami sebe slepimo. Narava je popolna, napake delamo le ljudje. Strah nam je vcepljen. Osvobodimo se ga, saj je najslabši življenjski spremljevalec. Če spoštljivo ravnamo s stvarstvom in svojimi sobitji, imamo od tega sami največjo korist. Tako postane kmetovanje najlepši poklic. (Prevedla Ana Premk)Sepp Holzer je karizmatičen kmet, ki v »avstrijski Sibiriji«, kot pravijo območju na Solnograškem, kmetuje na višini od 1100 do 1500 metrov, pri povprečni letni temperaturi zraka 4,5 stopinje Celzija. Brez škropljenja in gnojenja pridela vse – od češenj, limon, mandarin do pšenice, kivijev, krompirja... * V knjigi Uporni kmet Sepp Holzer vedenje lemingov pojasnjuje takole: Vedenje lemingov je lajnanje, širjenje negativizma, opravičevanje ljudi, ki lastnih napak in slabosti niso zmogli priznati in so širili laži. Vse se nato konča s samo hinavščino.ečinoma se rodimo v sterilni bolnišnici, kjer nam takoj posekajo naravne korenine, cepijo nas in nas pitajo z nenaravno kemično hrano. Bodoče življenje mladih bi se moralo začeti z naravnim rojstvom v krogu družine in naravnim odraščanjem. Vsak »zemljan« ima z rojstvom pravico do koščka zemlje. Skrajni čas je za zemljiško reformo, ki bi to upoštevala.