Več kot dve uri sem hodil vsak dan, da sem prišel na skrajno točko otoka. Od tam naprej je bilo le še morje, nekje v daljavi peta italijanskega škornja in potem Afrika. Kakšen kilometer od mesteca sem lahko hodil po kolovozih, po katerih so se domačini vozili do nasadov oljk. Po kateremkoli kraku sem zavil, se je ta potem kmalu končal v kamniti pustinji, posejani z gostimi pasovi grmičevja, žajblja in zaplatami trave. Čeprav sem hodil v kavbojkah, sem si dobro potolkel gležnje in razpraskal noge. Nikogar nisem srečeval, le zablodele koze in galebe, ki so visoko nad mano drseli po zraku. Jesensko sonce ni več žgalo, le toplo se mi je upiralo v čelo in iz njega počasi nabiralo kaplje potu. Hoja me je pomirjala, ni mi bilo mar za trde udarce ostrih skal in zoprno zabadanje trnov v povrhnjico kože. Na koncu sem moral splezati navzdol po skoraj deset metrov visokih pečinah, da sem lahko prišel do zadnjega zaliva na skrajni točki otoka. Vsepovsod naokrog so se dvigovale še precej višje pečine, ob katerih so navzgor pljuskali valovi, le tri ali štiri metre na vsako stran od mene in za menoj je bila plaža iz kamenja, ki je proti skalovju prehajalo v vedno bolj fin pesek. Ob izhodu iz zaliva so se iz vode dvigovale lesene stopnice, ki niso vodile nikamor. Štrlele so v zrak kot začetek Jakobove lestve, obraščale so jih alge. Ko sem se nekega dne potapljal okrog njih, sem na morskem dnu našel prevrnjeno železno konstrukcijo. Predstavljam si, da je bilo vse skupaj povezano z vojsko, italijansko ali kasnejšo jugoslovansko, ki je imela v votlinah pečin svoje absurdne opravke. Ali pa so si na stopnicah sušili perje angeli, preden so zleteli nazaj v drugo nebo, in so železje navrgli v vodo zato, da bi zabrisali sledi, da pri ljudeh ne bi povzročili vznemirjenja.