sestrica ni hotela prav kmalu deliti z njimi. Le Anitina nečaka sta zdolgočaseno stala pod drevesom in se pomenkovala bog ve kaj. Bilo je že pozno popoldne, ko so ubogemu poniju končno privoščili nekaj počitka. Odkopitljal je na zaplato trave poleg drevesa in se začel mirno pasti. Otroci so se igrali z žogo in Iva je tako vneto sodelovali pri njihovi igri, da sva s Špelo lahko stali ob strani in jih opazovali. Nebo so začeli prekrivati temni oblaki in kazalo je, da bo deževalo. Zabava se je tako in tako bližala koncu. Tadej je kakor polit kužek stal poleg Ive in se pretvarjal, da neznansko uživa v njeni bližini, medtem pa ves čas pogledoval proti Špeli. »Malo grem na svež zrak. Zbistriti si moram glavo,« mi je rekla Špela in se odpravila proti koncu dvorišča. Ustavila se je ob ograji in se zastrmela nekam v daljavo. Tadej jo je napeto opazoval, medtem ko je Iva brezskrbno čebljala. Takrat se je zgodilo. Zazdelo se mi je, da se za ponijem nekaj premika. Nenadoma je silovito zagrmelo. Do tedaj povsem miroljubna žival je v hipu podivjala. Poni je glasno zahrzal, besno zatopotal in se pognal v dir. Vsi smo onemeli, konj pa je divjal naravnost proti Špeli. Ta ni slišala hrzanja in se ji še sanjalo ni, kaj se dogaja. Zastal mi je dih. Takrat se je zganil Tadej. Kot pravi šprinter se je odrinil in stekel. »Špelaaaaa!« je zakričal med tekom. Dosegel jo je dobra dva metra pred ponorelim ponijem in se vrgel nanjo, da sta se skupaj zakotalila v travo. Poni je stekel mimo njiju in izginil v gozd. Vsi smo strmeli v Tadeja in